Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gora je moja muza ...

23. junij 2010

torek, 29. junij 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1471

Kamniški občan - Marinka Mošnik: Večer s pesnico Mojco Luštrek v Matični knjižnici Kamnik

V sredo, 12. maja, je v kamniški knjižnici potekalo literarno-pogovorno srečanje s pesnico Mojco Luštrek iz Komende. Z avtorico se je o njeni pesniški zbirki Gora je moja muza (samozaložba, 2009), pa tudi o njenem drugem literarnem ustvarjanju pogovarjala Marinka Mošnik.
Da smo njene pesmi bolje spoznali, je z občuteno interpretacijo poskrbel Tone Ftičar, večer so z melodijami Tri planike, Dve belokranjski in Tam kjer murke cveto popestrili citrarji: Špela Golob, Katarina Hribar in Nejc Pavlinič, učenci Glasbene šole Kamnik, pod mentorstvom Tomaža Plahutnika.
V dvorani se je zbralo kar precej ljudi, ki so želeli spoznati pesnico Mojco Luštrek. Sama pravi, da je gore odkrila pozno in mogoče jih prav zaradi tega doživlja tako močno. V hribe ne hodi zaradi cilja, zanjo je važna pot. Skala. Planinska kavka. Oblak na nebu. Stopinja živali v snegu. Drevo ob poti. Drobna rožica. Svojo povezanost z naravo, neverjetno intimno doživetje gora, je s pretanjenim posluhom za prave pesniške oblike objavila v čudoviti knjižici z bogato vsebino izbranih sonetov, gazel in drugih pesmi o gorskem svetu.

Uvodne besede sta zapisala Neža Maurer, pesnica, ki ima rada hribe in Stanko Klinar, hribovec, ki ima rad pesmi. Slednji (bil je tudi med poslušalci v dvorani) je med drugim zapisal: »Pred nami je vabljivo blaga, plašno bledikasta violeta platnic - ne napada nas z vpijočimi barvami, ki so sinonim za koščene komolce, ni tiste sorte, da bi se rinila v ospredje - med lirske lučke pa se vtihotaplja prgišče razpoloženjskih ali razgledniških fotografij, redko posejanih, da ne prevagajo, njihova vloga je spremljava, ne vodilna melodija.«
O vsebini pa: »To je poezija, nam vsem razumljiva, nam vsem podeljena. Lepota, ki prerašča minljivost današnjega dne.«

Pesniška zbirka je razdeljena v več sklopov; na najlepši način jo zaključuje Sonetni venec z akrostihom GORA JE MOJA MUZA, ki je dal ime tudi zbirki. Sicer pa pesnica zadnje čase piše predvsem drugačne pesmi, kot so v knjigi. Izmislila si je posebno obliko, rimo. »Mojce« jim pravi. Zato, ker so njene. Ob namigu moderatorke, da se bodo otroci v prihodnosti v šoli mogoče učili tudi nove pesniške oblike »mojce«,se je zasmejala. A nikoli ne veš! Še noben izumitelj ni takoj na začetku vedel, kaj je pravzaprav izumil, to se je pokazalo šele pozneje.

Pogovor s pesnico je bil zanimiv, saj gore in naravo doživlja z neizmerno ljubeznijo. O potepanjih po hribih piše tudi na spletu in v Planinskem vestniku, kjer objavlja različne članke, intervjuje,odmeve, uvodnike, predstavlja nove knjige s področja planinske literature ... Večer se je zaključil s pogovorom o še eni Mojčini ljubezni. To je slovenski jezik. Lektoriranje in pogovarjanje o jeziku je njen konjiček. Njeno veselje so predvsem hribovska besedila. Je univ.dipl. slov., zaposlena kot lektorica pri Zvezi računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Za dolgoletno skrb za strokovni jezik je leta 2005 prejela nagrado slavističnega društva. Njena jezikovna stran v reviji IKS je prava »poslastica«. V njem na duhovit način poučuje pisce in bralce revije o pravilni rabi slovenskega jezika. Že naslovi Super groza, Posodi mi jurja, ali Kihanje po predpisih bralca pritegnejo, da stran prebere in se iz branja nekaj nauči.
Ob koncu večera smo bili veseli, da smo spoznali Mojco Luštrek, pesnico, ki ni le pesnica, pač pa človek, ki z vsem svojim delom dokazuje, da je slovenščina čudovit jezik, sama pa mojstrica, ki zna svoja doživetja ubesediti s pesniško ali drugo literarno govorico.

Marinka Mošnik

eXTReMe Tracker