Slovenske novice, 21.02.06 – Boštjan Fon: izkopal se je iz plazu, ki ga je zasul
Slovenske novice, 21. februar 2006
MINUTE GROZE
Za las je ušel smrti v plazu
Peter Bizjak, 16-letni Kranjskogorčan, se je v nedeljo po 20 minutah krčevitega boja za življenje izkopal iz plazu, ki ga je zasul in vklenil na zaprtem delu smučišča Vitranc — Vrstnik Peter Uderman ga je začel reševati in klicati mimovozeče smučarje na pomoč, a se ni nihče odzval — Končno je na plan pomolela nesrečnikova roka in reševalci so odkopali mladeniča
Kranjska Gora, 20. februarja - Ob koncu tedna je v Julijskih Alpah občasno snežilo nad 1100 metri nadmorske višine in do sobote je zapadlo od 15 do 45 centimetrov snega. V visokogorju je bil novi sneg suh, pod mejo sneženja pa se je odeja razmočila in zmehčala. Splošna nevarnost plazov je bila v Julijskih Alpah po evropski (petstopenjski) lestvici 3. stopnje, kar je pomenilo, da se lahko sprožijo srednje veliki plazovi s strmih pobočij, nižje pa so bili možni talni plazovi mokrega snega.
Peter Bizjak in
Peter Uderman, 16-letna Kranjskogorčana, ki sta od osnovne šole nerazdružna, sta se skupaj z
Maticem Oblakom, tretjim članom trdne prijateljske naveze, odpravila na strmine pod domačim Vitrancem. Na nevarnost plazov deskarja Petra in smučar Matic niso pomislili.
Pozno nedeljsko popoldne sta 16-letna Kranjskogorčana deskala po progi Podkorenška obvoznica. Ko sta se pripeljala do predela, kjer enosedežnica Vitranc II prečka Podkorenško obvoznico, sta se odločila za pot zunaj urejenega smučišča po strugi hudournika. »Večkrat sva se že vozila skozi strugo, saj imaš poleg novozapadlega snega tudi mesta za dobre skoke. Matic je šel s smučmi po progi navzdol in naju čakal nižje. Naprej je šel Uderman in se zaustavil. Zapeljal sem mimo, opravil širok zavoj in se zaustavil nižje. Z zavojem sem zarezal v novozapadli sneg in sprožil plaz,« se spominja Bizjak, ki je v ponedeljek dopoldne v dnevni sobi družinske hiše na Ledinah v Kranjski Gori pogledoval proti Vitrancu, zavitem v meglo, kjer bi dan prej skoraj umrl.
Prepozno
Prijatelj nad njim je opazil trganje snega in zavpil v opozorilo. Bizjak se ni mogel odmakniti: »Enkrat ali dvakrat sem še skočil z bordom, da bi dobil hitrost, a je bilo prepozno, ni mi uspelo priti do zidu v strugi in se skriti za njim.« Snežna gmota ga je zgrabila v ledeni objem in ga kotalila pod seboj. Začele so se sekunde groze. Prebledel in v strahu za prijatelja je nad plaziščem stal Uderman. »Kot bi nekdo name metal sneg in ga teptal z lopato. Samo: tup, tup, tup ... Nič drugega nisem slišal. Okoli je bila tema, noge sem imel zvezane na bordu, eno roko mi je potegnilo za hrbet. Ko se je plaz ustavil, sem si s prosto roko otrl sneg z obraza,« se spominja Bizjak.
Ni vedel, kje je zgoraj in kje spodaj. Iz ust je spustil slino in zaznal, kam jo vleče gravitacija. Kopati je moral v nasprotno smer. Postajalo je peklensko vroče, prostora ni imel, zraka mu je začelo zmanjkovati že po nekaj minutah.
Boj s smrtjo v podobi snežne gmote je začel tudi Uderman. Najprej je prek mobilnika poklical 112, nato še 113 in obvestil pristojne ter skočil z borda na plazišče. »Niti za hip nisem pomišljal, da bi še sam dobil porcijo snega na glavo. Lani sva obiskovala šolo bordanja zunaj smučišč in učili smo se, kako se išče ujetega v plazu. Odlomil sem vejo in začel tam, kjer sem mislil, da je Peter, zabadati palico v sneg. Žal sem se zmotil. Bil sem okoli deset metrov stran od njega,« pravi Uderman, ki je vpil proti Oblaku. Ta se je zapodil v dolino poklicat na pomoč žičničarje. Uderman je opazil, da se je nekaj smučarjev zaustavilo na robu proge in gledalo proti njemu. Vpil jim je, naj pridejo pomagat, a so se obrnili in odpeljali proti dolini. Njihovega nedeljskega užitka ni smelo nič zmotiti. Niti krčevit boj za življenje ujetega v plazu.
Luknjica
Minute so tekle, izginjala je tudi moč iz telesa ujetega deskarja pod plazom. Uderman je prek mobilnika klical Bizjaka, a ta ni zmogel do aparata, ki je zvonil v žepu. Z edino prosto roko se je bojeval za izhod iz pasti. Potreboval je le majhno luknjico, ki bi mu omogočila dihanje. Takrat so proti kraju nesreče hiteli gorski reševalci in policist s smučišča. Vedeli so, da ujetniku v plazu vsaka minuta pomeni večjo možnost preživetja.
»Trije naši reševalci so zaposleni na smučišču in takoj so krenili proti plazu. Aktivirali smo še druge,« pravi vodja akcije Aleš Robič iz postaje GRS Kranjska Gora. Medtem je Uderman zabadal palico v sneg in vpil: »Peter, Peter, oglasi se!« Še vedno je upal na pomoč mimovozečih smučarjev. Nihče, prav nihče ni prišel pomagat. »Slišal sem ga nad seboj, tudi sam sem vpil, a me ni slišal,« pravi ujetnik plazu. Vztrajno je kopal proti vrhu. Sneg si je tlačil med noge, pod pazduho, teptal ga je v snežni oklep okoli sebe. Moči je bilo vedno manj. Zameglilo se mu je pred očmi. Potne srage so mu zalivale obraz, bil je popolnoma premočen. Zraka ni bilo več niti za en sam vdih. Na plazišče so prispeli reševalci, proti Vitrancu sta hitela tudi mama Alenka in oče Andrej, ki so ju obvestili Udermanovi.
»Zdelo se mi je, da je sneg postal svetlejši. Snel sem si očala z glave in nekajkrat sunil proti svetlobi. Roka mi je skočila na plan,« je o zadnjih krčevitih, a uspešnih poskusih za lastno rešitev dejal Peter Bizjak. Ko je Uderman zagledal roko prijatelja, je začel kopati proti njemu, hkrati so hitro začeli odmetavati sneg tudi trije reševalci in policist. Izkopali so krog okoli Petrove glave, da je lahko zajel sveži zrak. Do njega je prihitel oče, mama se je sesedla nad plaziščem. Njun Peter se je sam skobacal iz smrtonosne pasti.
»Še danes sem v šoku,« prizna Alenka Bizjak in pogleda proti Petru. »Mislil sem, da ga rešujem tri ure, a je bilo le dvajset minut,« pravi Uderman. Če bi bilo reševanje dolgo tri ure, bi bil Peter Bizjak mrtev. V ponedeljek ni šel v šolo. Skupaj z Udermanom sta v drugem letniku srednje strojno-tehnične šole na Jesenicah in razrednik Alojz Cuznar bo zagotovo sprejel opravičilo za dan ali dva odsotnosti. Bizjaka bolijo vse mišice, dobil je udarce v kolke, tudi dlan, s katero si je utiral pot skozi sneg nazaj v življenje, je potrebna počitka.
Tehnični direktor RTC Žičnice Kranjska Gora Roman Slivnik pravi, da sta fanta prekršila zaporo proge in da sta si vsega sama kriva: »Če bi se jima kaj takega zgodilo na zaprtem delu katerega od smučišč v Avstriji, bi še kazen plačala. Toda ne mislimo na to, važno je, da je border preživel to hudo izkušnjo.« Peter Bizjak in Peter Uderman pravita, da ne bosta nikoli plačala kazni: »Nikoli več ne bova počela česa takega. Plaz pod Vitrancem naju je izučil.«
Boštjan Fon