Delo, Ocene in vpogledi - Andrej Studen: Borut Batagelj: Izum smučarske tradicije. Kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Zbirka Zgodovinskega časopisa, Ljubljana 2009, 512 str., 41 evrov.
Zgodovina smučanja na Slovenskem je bila doslej predmet poljudnih raziskav, obenem pa se je o njem pretirano pisalo in gradilo mite (bloško smučanje, Planica). Tako se je izoblikovala kolektivna identifikacija Slovencev s smučanjem, izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve so pri nas največji nacionalni prazniki.
Mnogo bolj moderna je kulturna zgodovina smučanja Boruta Batagelja, ki se je lotil smučarske zgodovine v kontekstu strukturnih transformacij družbe na Slovenskem (modernizacija načina življenja, nov odnos do telesa, vzgoje, zdravega načina življenja, nov pogled na gore, zimo, razvoj planinstva). Slovenske »smučarije« ne obravnava kot da je nekakšen izoliran otok, temveč je raziskavo vpel v nadnacionalne okvire. Smučanje na Slovenskem kot del več kot tristoletne dokumentirane zgodovine, torej od Valvasorjevega opisa »čudne hoje po zasneženih hribih« v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 naprej, je bilo po mnenju avtorja še kako močno podvrženo dolgoročnim transformacijam družbenih in osebnostnih struktur.
Batagelj se ni mogel izogniti niti »zmagoviti temi« slovenskega zgodovinopisja, to je procesom slovenskega nacionalnega oblikovanja. Vzpostavljanju številnih izumov tradicij skozi proces narodne emancipacije se namreč izvrstno prilega tudi sidranje smučanja v slovenski nacionalni imaginarij, saj je kljub temu, da je smučanje v več zgodovinskih obdobjih odigralo zelo vidno vlogo v vzpostavljanju kohezivnosti slovenske identitete, ostajalo pogosto spregledano. Toda že v času med obema vojnama je smučanje na svoji poti k »nacionalnemu športu« ustrezalo vsaj dvema najpomembnejšima kriterijema. V napadalni akciji, da postane prvo med slovenskimi športi, sta mu hrbet krili tako zgodovina z izročilom starosvetnega bloškega smučanja kot aktualna vitalna smučarska scena.
Tradicionalno prometno bloško smučanje, ki je ljudem v specifičnih in težkih razmerah predstavljalo strategijo preživetja, ni bilo športno, temveč spontano. Stare bloške smuči so domačinom služile bolj za hojo, medtem ko so moderne smuči namenjene smuki. Bloška oblika ljudskega smučanja je bila ravno zaradi neverjetnega razmaha, ki ga je doseglo moderno športno smučanje, ob prvih stikih z njim obsojena na propad in životarjenje. Prejšnja smučarska literatura je torej en sam nekritičen panegirik bloškega smučanja s številnimi mitološkimi atributi, ki so močno zaznamovali slovensko smučarsko identiteto. Bloško smučanje, ki nastopa kot mit o slovenskem nacionalnem športu, je stopilo v središče zanimanja javnosti šele ob prodoru modernega smučanja, prej pa so ga obravnavali samo kot etnološko redkost. Med obema vojnama se je tradicionalno bloško smučanje prelevilo v Slovencem lastni »nacionalni šport« in se zasidralo v kolektivnem spominu. V tridesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta stereotipna predstava, ki je temeljila na vzpostavljanju navidezne kontinuitete med starosvetnim in modernim smučanjem.
Preoblikovanje smučanja v kontroliran, reguliran in družbeno sprejemljiv proces se je pri nas dogajalo na prelomu 19. in 20. stoletja, dokončno pa se je oblikovalo v obdobju med obema vojnama. Temelj za uveljavitev tega modernega športa in prostočasne aktivnosti je bila modernizacija družbe. Smučanje je s svojim pojavljanjem v športnih krogih, med planinci, gozdarji, vojaki ter v šolah postalo že v letih pred prvo svetovno vojno prepoznaven fenomen. Kot prostočasna dejavnost pa se je na Slovenskem začelo razvijati šele v obdobju med obema vojnama, ko se je začelo tudi institucionalizirati (Jugoslovanska zimskošportna zveza, društva, klubi). V tridesetih letih so se slovenski smučarji v športnotekmovalnem smislu prelevili iz »smučarskih eksotov« v pomemben faktor mednarodnega smučanja. Smučanje na pragu druge svetovne vojne torej ni bilo več lokalno ali socialno omejeno razvedrilo, ampak vedno bolj množičen fenomen. Oblikovalo se je v eno glavnih slovenskih značilnosti, vzporedno s procesom »izumljanja tradicije« pa se je formiral tudi stereotip o smučanju kot slovenskem »nacionalnem športu«, ki se ga pogosto razumeva kot (še dandanes močno prisotno) zgodovinsko dejstvo.
Zgodovinar Borut Batagelj je napisal hvalevredno in kratkočasno znanstveno monografijo o kulturni zgodovini smučanja na Slovenskem, v kateri je izvrstno pojasnil izvor stereotipa o smučarskih Slovencih.
Andrej Studen