Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bo primorski del Triglavskega narodnega parka samo še živalski vrt?

Delo, Sobotna priloga/Poštni predal 29: Fedja Klavora +> Delo, 13. aprila <+ Barbara Šega Čeh

Razprave o predlogu zakona o Triglavskem narodnem parku so se iztekle. Žal se je avtorica prispevka v Delu 13. 4. (stran Mnenja) gospa Barbara Šega Čeh z navedbo tehtnih mednarodnih pristopov in vodil za reševanje gorskih – zaščitenih, prizadetih s trajnimi ovirami – manj razvitih območij oglasila šele po zaključku razprav. Koristneje bi bilo, če bi predstavila svoje vedenje v času javnih obravnav (!) in s tem dodala nekaj k tistemu, za kar se vsi zavzemamo. Še bolje pa bi bilo, če bi poleg evropskih teoretičnih priporočil in smernic za razvoj in upravljanje (CIPRA, EESO) konkretno predlagala, v kakšni obliki v zakon vnesti določila, ki bi zavarovala tudi prebivalce. Dobrodošlo bi tudi bilo, če bi detajlneje predstavila delitev 6,9 milijarde € za regionalne kooperacijske povezave, ki so jih tem območjem namenili v Avstriji, saj gre za velik denar.

Avtorica napoveduje Parku le še bodočnost živalskega vrta, ker ljudi ne bo več. Trditev je hudo oporečna, saj ljudem, ki se v dolini še trudijo vzpostaviti ustvarjalne medsebojne odnose, jemlje upanje na boljše čase. Znano je, da so se z istim problemom ubadali že pred več kot sto leti v a-o monarhiji. Gospa Šega bi se morala poglobiti v gibanja prebivalstva v Trenti in ob vseh zgodovinskih razlogih bi ugotovila, kaj in kdaj jo je privedlo na rob obstoja. Dejansko pa je v času po I. (prepoved kozjereje in brezperspektivna mizerija) in predvsem po II. svetovni vojni (prepoved proste paše drobnice, ustvarjanje N. Gorice, industrializacija osrednje Slovenije) izgubila 70 % prebivalstva. Zato so bili ob nastanku TNP prebivalstveni trendi že neustavljivo zlovešči.

Kar preveč rado pa se pozablja, da so v centru TNP Trenta kljub staremu zakonu nastala delovna mesta. Omogočila so življenje vsaj štirih mladih družin, ki imajo že sedaj 10 otrok. Po desetletjih redčenja zaposlitvenih možnosti na Bovškem je bil v Trenti to zelo dobrodošel korak. Prepričan sem, da bodo z uveljavitvijo novega zakona možne še nove zaposlitve. Gradnja centra v težkih časih ob koncu osemdesetih let je bila, brez v naprej zagotovljenih sredstev (!), nasploh drzen projekt takratne direktorice Parka. Zato trditve avtorice o treh desetletjih neučinkovitosti vodstva TNP ne držijo, brezbrižna do prebivalstvenega problema je bila država. V bodoče bo vse odvisno od odločitev v državnem zboru (bo še naprej veljal stari ali bo sprejet nov zakon) ter od vlade in ministrstev (bodo ob vsakoletnih proračunih namenili dostojna razvojna sredstva Parku, ne glede na težke razmere, v katerih smo, ko nihče ne more zagotoviti želenih zneskov v naprej).

Komentiral bi še nekaj ugotovitev gospe Barbare Čeh k predlogu zakona:

 – Po razpravah pripravljavci nikakor nismo užaljeni. Moti pa nas površnost kritikov (ali so zakon sploh prebrali?), ki so pogosto zlonamerni. Njena ost, da pripravljavci vozijo v napačno smer, torej v nasprotju z željami in potrebami prebivalcev, me spominja na aktualne politične razmere. Niti opozicija ne pozicija ne priznata nasprotniku nobene dobre poteze, vsepovsod je le laž, zloraba in veriženje.

 – Varuhi narave s svojo brezkompromisno kritiko zakona v bistvu zagovarjajo svoje prepričanje, da zakon s prepovedmi in omejitvami premalo poudarja varstvo narave. To pa zgovorno priča o njegovi razvojni naravnanosti in uravnoteženosti z varstvom narave.

 – V njem je kar nekaj določil, s katerimi bi lahko presegli zagatne razvojne razmere v Soči in Trenti (avtorica je pozabila na Log pod Mangartom), a bo vse odvisno od prebivalcev in njihove korajže. Žal so podobne razmere po vsem Gornjem Posočju. Kdor pa pozna problematiko na Bovškem, šele lahko presoja, kako pomagati zakotjem zakotja. Brez reševanja zagat celotne doline Soče tudi za doline v Parku ne more biti bolje.

 – Zakon ne obravnava poseljenega dela Parka kot indijanski rezervat ali živi muzej, kar bi morala dokazati s primeri, vendar ob objektivni presoji vseh, ne le posameznih členov. Razen če gospa Čeh ni prepričana, da se mora v nacionalnem parku razvoj odvijati po vsepovsod prisotnem dvomljivem vzorcu.

 – V neposeljeni II. in deloma v I. osrednji coni vzpodbuja kmetijstvo v okviru tradicionalnih dejavnosti na planinah in omogoča gozdarstvo. Ne strinjam pa se z nekaterimi zahtevami, da se planine, ki danes še niso dostopne z voznimi cestami, vključi v III. območje. S tem bi jih prepustili vikendaštvu ali apartmajskemu turizmu, pri čemer bi se s prodajo zemlje doseglo najhitrejši in največji dobiček. V sredogorju Julijcev bi bilo eno ali drugo za Park pogubno.

Že 25 let kot pobudnik akcije »Trenta ne sme umreti« delujem za razvoj Trente, vendar se še ob nobeni priložnosti nisem srečal z gospo Čehovo. Morda bi v bodoče namesto soočanja v časnikih raje sodelovala ob konkretnih projektih, ki jim bo v podporo novi zakon. ∙

Fedja Klavora, Bovec


S presenečenjem sem prebrala odgovor direktorja narodnega parka g. Šolarja, ki trdi, da na njegovo »izvajanje na srečanjih z domačini in tudi lastniki počitniških hiš pravzaprav ni bilo pripomb«. Prijatelji iz Posočja so mi že pred časom poslali zvočna zapisa dveh triurnih predstavitev predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku. Besedam predstavljavcev zakona sta vsakokrat sledili še dobri dve uri burne razprave. Naj za osvežitev spomina navedem samo poudarke enega od mnogih govornikov, prebivalca TNP:

»Tri leta, od 2006, sodelujemo pri pripravi zakona ... vanj smo želeli vnesti tako imenovane in opevane razvojne možnosti. Financiranje pa je rešeno samo za upravo Parka in za parkovno infrastrukturo ... Razvojne garancije tu ni. Predlagali smo, da se vnese člen, da je Zavod TNP pristojen, da formira razvojno službo, ki bo delovala v sklopu Javnega zavoda. ... Tega v treh letih nismo dosegli. ... Pisali smo vsem ministrom, predsedniku vlade, še posebej na Ministrstvo za okolje in prostor. Teh zahtev nismo postavljali iz objestnosti, ampak iz obupa, ker že skoraj 30 let doživljamo, da naše vasi propadajo enako kot tiste, ki niso v parku, če ne še hitreje. ... Obešajo nam, da rušimo zakon. Ni res. Če nismo v parku, je zakon, tak kot je, za nas odličen. Zakon je dober za varstvo narave. Ni pa dober za ljudi, ki hirajo na tem območju. ... Mi predlagamo samo to: če nam ni uspelo doseči tega, da se upoštevajo določene konkretnejše razvojne zahteve in možnosti, ne pa samo usmeritve, naj zakon ostane tak, kot je. Naj se spremeni priloga št. 2, kjer so opisane meje Parka. Naj zaobide katastrski občini Soča leva in Soča desna. Če pa nas silite v to, da moramo biti v Parku, je treba voljo ljudi upoštevati.«

Iz navedenih besed – in iz vseh drugih prizadetih besed domačinov, ki so sodelovali v javnih razpravah – je razvidno, da se iz novega predloga zakona nikakor ne cedita med in mleko in da razvojne možnosti prebivalcev primorskega dela TNP žal močno zaostajajo za tistimi, ki so jih deležni prebivalci narodnih parkov po Evropi in po svetu. To opozorilo je bilo pred parlamentarno razpravo o tem zakonu tudi ključni namen mojega pisanja.

Sam g. Šolar je na eni od javnih predstavitev izjavil: »Mi smo bič in palica, po drugi strani pa pivnik ... prepričan sem, da smo na pravi poti.« (Tolmin, 15. 2. 2010) Jeza nad ugovori proti zakonu veje tudi iz besed predsednice parlamentarnega odbora za okolje gospe Brede Pečan, namenjenih prebivalcem TNP: »Če greste ven, ne boste dobili nič in se boste pod nosom obrisali.« (Tolmin, 15. 2. 2010) In še slovo: »Zdaj bomo pa zaključili, ker mislim, da je to že postalo maltretiranje, ker se stvari ponavljajo ...«» (Bovec, 19. 3. 2010)

Še nekaj odgovorov na Šolarjeve očitke – zaradi pomanjkanja prostora in časa bolj mimogrede.

1. Za 30- do 40-odstotni upad prebivalstva v Soči in Lepeni nisem krivila Parka, temveč državo, ki je to dopustila in k temu močno pripomogla (s prepovedjo kozjereje, z izganjanjem prebivalstva na industrijska območja in s popolno brezbrižnostjo do preživetja in kakovosti življenja ljudi v tem obmejnem predelu).

2. Kako je s škodnimi zahtevki in z izplačevanjem škode zaradi objedanja divjadi, ste lahko, g. Šolar, jasno slišali na eni od razprav.

3. Neobčutljivosti g. Šolarja, ki kot direktor TNP »lahko le ugiba o količini muk« pri večmesečnem poginjanju bolnih gamsov in kozorogov, ne bom komentirala. Sramota zase je že to, da je v narodnem parku sploh potreben sanitarni odstrel.

4. – 6. G. Šolar ima prav: ročna košnja v zakonu res ni zapovedana, vendar prebivalce nanjo obsojajo prepovedi TNP, ki ne dopuščajo odstranjevanja grbin in skal sredi travnikov in senožeti. Strmih bregov pa se drugače sploh ne da kositi. Pred nekaj leti je vodstvo Parka predlagalo tudi prepoved hrupnih kmečkih opravil ob koncu tedna, vendar je ni uspelo uveljaviti.

»Sanacija gozda v Lepeni je potekala neodvisno od snemanja, vsekakor pa za potrebe in kulise Narnije ni bilo posekano nobeno drevo,« zatrjuje g. Šolar. Ne bo držalo. Za postavitev umetnega gozda je bilo posekanih nad sto smrek. Ne dvomim o tem, da je bil g. Šolar kot strokovnjak za gozdove in uslužbenec TNP o tem dobro obveščen. Posek je bil tako v Lepeni kot v Čezsoči in še kje zakonito odobren in je mogoče vso dokumentacijo o tem najti na Zavodu za gozdove RS. Naj – na grozo nekaterih naravovarstvenikov – dodam še to, da ne ugovarjam nekdanjemu poseku dreves za narnijsko kuliso. Dolina se namreč zaradi upada prebivalstva premočno zarašča, njene lepote pa so zdaj vsaj prek nekaj ameriških filmskih sekvenc prepoznavne širšemu delu sveta. Upam, da ne samo za spomin. Hotela sem opozoriti predvsem na paradoks, da so avtohtoni prebivalci, ki so jim določeni posegi v naravo prepovedani, z začudenjem opazovali, kako se mimo njih valijo krasne zdrave smreke (po dve ali celo po ena sama na vlačilcu, če je imela bogato krošnjo). Menda so se Američani po ogledu ponujenih smrek iz obolelega gozda, ki ga pomotoma omenja g. Šolar, samo namrdnili. Zato je v Narnijo odpotovalo nekaj deset prelepih in zdravih lepenskih dreves z drugega zemljišča, zlasti pa iz Čezsoče. G. Šolar naj prebivalcem torej ne pripisuje, da ne znajo ločiti med sušico in živo smreko.

Dejstvo, da me g. Šolar ne pozna, je kljub njegovi navedbi vseh odličnih družabnih lokacij ob zgornjem toku Soče povsem nepomembno. Vendar se tam ne piše zakonodaja. Zadovoljna sem, da pri naši hiši v zadnjih petdesetih letih nismo zagrešili ničesar takega, s čimer bi si prislužili grajo in negativno pozornost TNP. Upam tudi, da sta zadnja odstavka odgovora g. Šolarja, ki sem ju z veseljem prebrala, zanj zavezujoča. Prispevka z zgornjim naslovom namreč nisem napisala zato, ker bi želela iz hudobije jeziti g. direktorja TNP ali koga od tistih, ki mu pritrjujejo, kaj šele škoditi narodnemu parku, ampak izključno zato, ker sem dolgoletna opozorila prebivalcev, ki jih poznam in cenim, vzela resno. To pa je dolžnost vsakega odgovornega državljana, mar ne? ∙

Barbara Šega Čeh, Soča – Ljubljana

www.delo.si  24.04.2010


Poobjave na naših straneh 


Delo - Barbara Šega Čeh, 15.04.10: Bo primorski del Triglavskega narodnega parka samo še živalski vrt? 

Delo - Martin Šolar, 19.04.10:
Bo primorski del Triglavskega narodnega parka ...


Nedeljski dnevnik, Odmevi - Bruno Fras, 18.04.10: Kaj bo z našim najlepšim gorskim parkom?



 

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27533

Informacije

Informacije