Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Usodna privlačnost

< Več , 20.01.06 – Boštjan Fon: Ljudje se od nekdaj ženejo na rob in izzivajo usodo - Grintovec

GRINTOVEC

Usodna privlačnost

Ljudje se od nekdaj ženejo na rob in izzivajo usodo. A v dobi tako imenovanih adrenalinskih športov je ekstremnih neumnosti kot gob po dežju, pardon, kot planincev na grintovškem ledu. Lepotica Kamniško-Savinjskih Alp je vse pogostejša zimska tarča: mnogo osvajalcev zavrne, vse več jih pahne v pogubo. BOŠTJAN FON se je o slovenski gori smrti pozanimal pri kranjskih gorskih reševalcih, ki na Grintovcu, žal, vse prepogosto igrajo vlogo pogrebnikov.

Vrh najvišje gore v Kamniško-Savinjskih Alpah, 2558 metrov visokega Grintovca, je dosegljiv z dveh smeri od izhodišča pri Zoisovi koči na Kokrskem sedlu: čez Mala vratca in nato po jugovzhodnem grebenu čez Dolge stene ali po drugi poti čez Streho. Daljši dostop je od Češke koče na Spodnjih Ravneh čez Mlinarsko sedlo in po vzhodnem grebenu. Z istega izhodišča se proti vrhu Grintovca lahko krene na Dolško škrbino in nato po Špremovi poti.

Pastirci prvi. Gora spada med eno od najbolj razglednih točk slovenskega gorovja, prepadna na severni strani in dokaj položna, lahko bi dejali celo prijazna na južnem delu, kjer gorski pašniki segajo celo do nadmorske višine 2000 metrov.

Nezahtevno južno pobočje je pripomoglo, da so pastirji že kmalu stopili na vrh Grintovca. Prvi znani in uradno dokumentirani pristop po tem delu gore je opravil botanik Giovanni Antonio Scopoli leta 1759. Več kot sto let je moralo preteči, da se je tehnika gorništva tako razvila, da je bilo mogoče do vrha še po severni smeri. Leta 1875 sta vzpon opravila domačina z Jezerskega Anton Muri in Anton Šenk in leto pozneje so pot nadelali. Tudi desetletja po prvih pogumnih gorniških poizkusih in osvojitvah ostaja Grintovec čarobna gora. Poleti je zaradi preprostega dostopa od Zoisove koče prek Strehe cilj številnih planincev. Dokaz njegove prijaznost je tudi vsakoletni gorski tek na vrh iz Kamniške Bistrice, ki si je pridobil sloves tudi zunaj meja naše domovine. Poletni dostopi iz doline Kokre ali Kamniške Bistrice pomenijo več kot štiriurni varen in prijeten gorniški dogodek, zato je okoli Suhadolnika, predvsem pa okoli planinskega doma v Kamniški Bistrici v toplejših mesecih najti vsako jutro veliko planincev, ki ob prvem svitu s polnimi nahrbtniki suvereno opravljajo prve korake navkreber. Grintovec je cilj gornikom tudi pozimi in je mnogim življenjski turnosmučarski cilj.

Zahrbtna idila. Zimske razmere, ki se na obronkih vsako leto večinoma pojavljajo že sredi novembra, spremenijo Grintovec v še lepšo, a hkrati tudi zelo nevarno goro. Past, ki jo gora nastavi gornikom, ki si jo želijo podrediti v zimskih razmerah, je dostikrat usodna in po podatkih za zadnje desetletje si od vseh slovenskih gora prav Grintovec pozimi zasluži neslaven naziv gora smrti. »Tega naziva ji ne moremo nalepiti, če se vzpona lotevajo izkušeni, pravilno opremljeni, dobro kondicijsko pripravljeni planinci, ki se zavedajo nevarnosti, ki spoštujejo goro in vedo, da jih čakajo presenečenja na vsakem koraku,« je povedal načelnik postaje gorske reševalne službe Kranj Tomaž Jamnik.

Človek, ki ima za sabo 35 let delovanja na področju gorskega reševanja, se razmer na gori, ki jo je prehodil in presmučal po dolgem in počez, dobro zaveda: »Vsako leto najmanj en planinec omahne v zimskem času s Strehe prek prepadnih sten proti Suhadolniku. Lani sta umrla dva, prvi februarja in drugi decembra, na božični dan. Predela na Grintovcu Spodnja jama in gredina proti Ovnovemu čeru sta kljub razmeroma majhni naklonini nevarna za plazove. Vzpona na Grintovec se ne smemo lotevati v nestabilnem vremenu, niti med sneženjem ali tik po koncu padavin. Lepo in vzpodbudno je, če vzpon, ki smo ga začeli, tudi dokončamo, vendar je skrajno neodgovorno, če se ne umaknemo, ko ugotovimo, da so razmere popolnoma drugačne, kot smo predvidevali oziroma se med vzponom spreminjajo na slabše.«

Na Strehi gorja. Analiza nesreč, ki so se zgodile na južni strani, predvsem na območju Strehe, kaže na to, da so v zimskem času najusodnejši zdrsi zaradi neprimerne opreme, podcenjevanja naklonine, nepazljivosti pri sestopu, neznanja o pravilni uporabi derez in cepina ter hoje z njimi, zaradi nepravilne ocene razmer na gori ter neupoštevanja razlike med razmerami za hojo okoli Zoisove koče in višje na Strehi. Gornik, ki zdrsne na predelu Strehe, kot po pravilu zadnje sekunde življenja preživi v zraku, preden ga smrt odnese s seboj na predel Suhadolnika, od 600 do 1000 metrov nižje. Takrat morajo reševalci postaje GRS Kranj v najbolj nemogočih razmerah riniti pod prepadne stene Grintovca in pobirati mrtve. V vsej zgodovini padcev s Strehe proti Suhadolniku je le ena ženska preživela; poleg tega se je nekemu moškemu, tik preden bi zgrmel v prepad in kljub zlomljeni nogi, uspelo s cepinom obdržati na ledeni steni.

Grintovec, lep in privlačen, v zimska oblačila odet kot kralj med slovenskimi vršaci, je tudi zahrbten in nič kaj milosten do tistih, ki naredijo le eno napako. Ta je na Strehi usodna! »Na Grintovec moraš biti pripravljen tako psihično kot fizično,« trdi Pavel Oman, inštruktor gorskega reševanja s postaje GRS Kranj. To poslanstvo opravlja že 30 let: »Gora daje varljiv občutek razsežnosti in zaradi na kratkem delu zelo različnih snežnih razmer je občutek varnosti zavajajoč. Še najbolj opazno je to pri sestopu, takrat je treba uporabljati vse znanje in tehniko pravilnega zimskega sestopanja.«

Gibanje vetra čez rob ustvarja različne podlage na zasneženih tleh, največkrat pa je za gornike usoden led, ki ga veter naredi čez sneg. To se zgodi večkrat v času, ko so gorniki na vrhu in ob sestopu sploh ne pričakujejo spremembe strukture snežne podlage. Dilema glede uporabe derez je v zimskih razmerah vedno obstaja. »Pridejo situacije, ko je bolje, da jih nimamo na nogah. Toda obvezno jih moramo imeti s seboj, kajti so sestavni del zimske opreme planinca in sodijo v nahrbtnik, tako kot plazovna žolna, lopatica in cepin,« svetuje načelnik kranjske postaje GRS Tomaž Jamnik.

Tudi Janez Triler, inštruktor GRS, letalec reševalec in vodnik lavinskega psa, ki bo kmalu praznoval 25 let dela v službi gorskega reševanja, meni, da je zimski Grintovec resen in zahteven vzpon: »Ljudi je treba prepričati, da so ob zimskih vzponih pravilno opremljeni in znajo to opremo tudi uporabljati. Gorski reševalci, ki gremo po obvestilu o zdrsu s Strehe v akcijo, sicer nikoli ne gremo z zavestjo, da bomo pobrali mrtvega človeka, vedno upamo, da se je izvlekel, toda …« Beseda mu zastane: »Nikoli se ne moreš navaditi smrti.«

Table. Zdrsi in padci, ki imajo za posledico smrt gornika, se na Grintovcu dogajajo na dokaj ozkem območju, tako da so se že pojavila razmišljanja o primernem zavarovanju ogroženega mesta oziroma namestitvi opozorilnih tabel. Nihče ne ve, ali bi bila od tega kakšna korist, toda kot pravijo gorski reševalci iz Kranja, bi ena smrt manj odtehtala vse ugovore okoljevarstvenikov. Kajti v gore hodijo mladi in stari, bolj ali manj izurjeni, bolj ali manj previdni oziroma odgovorni. Ko se zgodi nesreča, gredo v gore reševalci. Pavel Oman pravi: »Reševalne akcije pod Grintovcem ali na Strehi so ene izmed najtežjih. Občutek strahu obstaja, kajti nikomur ni vseeno za svojo varnost, hkrati se vsi zavedamo resnosti dogodka. Okoliščin nikoli ne moreš predvideti, reševanje pa po pravilu poteka na območju, kjer ni uhojenih poti.«

Med reševanjem so najbolj obremenjeni inštruktorji GRS in ob akciji se nikoli ne zanašajo na srečo ali višjo silo. Odvisni so drug od drugega, od znanja in sposobnosti ter pristnega tovarištva, ki ga zmorejo le ljudje posebnega kova. »Po ponesrečence gremo tja, kjer sami, ki smo polni izkušenj, ne bi pozimi nikoli hodili. Tako moramo med akcijo tudi na taka območja,« pravi Janez Triler. »Vsi gorski reševalci smo ljubitelji gora in smo jih začeli spoznavati že v mladosti, potem je sledila naravna pot do alpinističnih vrst in potem na reševalno službo. Gore so del našega življenja.« Če ne bi bile del njih, potem brez plačila zagotovo ne bi hodili na akcije, v katerih sami nemalokrat tvegajo življenja.

Vendar moramo poleg priznanja vsem slovenskim gorskim reševalcem, tem iz postaje GRS Kranj in vsem drugim, dati posebno priznanje tudi njihovim družinskim članom. Si lahko zamislite klic sredi snežne zimske noči, zlaganje opreme v nahrbtnik in odhod v temo, nato pa mučno čakanje domačih do klica, ki v nekaj besedah pove, da je vse v redu. Ne le akcije reševanja, tudi vsa usposabljanja članov GRS so lahko nevarna, kajti brez spoznavanja nevarnih razmer so tudi odzivi tedaj, ko gre zares, lahko napačni.

Slovenska gora smrti ni osvojena, ko stojimo tisoč metrov nad dolino, temveč zvečer, ko obujamo spomine na vzpon. Vrh je osvojen šele, ko smo tudi varno sestopili v dolino!


Besedilo Boštjan Fon, fotografije Boštjan Fon, Mirko Kunšič in GRS Kranj

Kategorije:
Informacije SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27535

Informacije

Informacije