Predhodnik današnjih profesionalnih gornikov je takšno ime v alpinizmu, da je prav, če ob 170-letnici njegovega rojstva, kaj preberemo o njegovem življenju.
S svojim vzponom na Matterhorn l. 1865 je zaključil zlato dobo alpinizma in odprl novo. Ni prišel v Alpe, da bi denar razsipal, ampak da bi ga zaslužil.
Poslovno naročilo ga je dvajsetletnega pripeljalo v Alpe slikat, njegove knjige in slike o Alpah so mu prinesle bogastvo.
Po Švici je sam opravljal potniške posle pri razprodaji svojih vodičev. Še na stara leta je veliko predaval. Je predhodnik današnjih profesionalnih gornikov.
Rodil se je l. 1840, kot drugi otrok med enajstimi, rezbarju in podobarju, ki si je kasneje sicer opomogel, v Edwardovih mladih letih pa je bilo v družini trdo za kruh. S 14 leti se je vpisal za vajenca pri svojem očetu. Bil je bister in stremljiv in, kakor pravi njegov veliki biograf Frank Smythe, »ciničen egoist hladnega srca«. Založnik Longman ga je poslal v Švico in Dauphine, umetniški »izplen« je založnika zadovoljil in leto nato je bil Whymper spet poslovno v Alpah. To pot je začel z vzponi, za prvi vzpon je izbral 4000 m visoki Mt. Pelvoux v Dauphineji.
Naslednji cilj : Matterhorn. Najboljši vodnik Jean Antoine Carrel mu ni šel na roko. Menil je, da mora prvi vzpon na Matterhorn pripasti Italijanu. Whymper je študiral Matterhorn l. 1861, l. 1862 in l. 1863 z različnimi vodniki, tudi s Carrelom in tudi brez vodnikov z italijanske strani. 10. julija 1865 se je odločil lotiti se gore s švicarske strani, ker je zvedel, da je Carrel začel z vzponom s svoje strani. 14. julija 1865 je iz Zermatta po grebenu Hörnli stopil na vrh ponosne gore. Z njim so bili Hudson, lord Douglas in Hadow ter vodniki Michel Croz in oče ter sin Peter Taugwalder. Lorde je vzel s seboj zato, da je privabil najboljše vodnike.
Toda pri sestopu - ponovimo to splošno znano strašno zgodbo! Hadow je zdrsnil in potegnil za seboj oba Angleža in vodnika Croza, oba Taugwalderja in Whymper pa so se obdržali na grebenu in se vrnili v Zermatt. Tragedija je imela težke posledice tudi za te, ki so ostali živi. Trajalo je šest let, da je Whymper prebolel to katastrofo.
»Mož z Matterhorna« pa je pred tem in za tem zapisal v svoj dnevnik še vrsto drugih pomembnih vzponov: Leta 1864 Barre des Ecrins v Dauphinéji, Mont
Dolent, Aiguille de la Trélatête, Aiguille d'Argentière. L. 1865 je stopil na Grand Cornier, zahodni vrh Grandes Jorasses, ki danes nosi ime Pointe Whymper, nato Aiguille Verte.
Frank Smythe piše: 25 let star je bil svetovno znan alpinist, toda bil je osamel človek, katastrofa na Matterhornu pa ga je še bolj ločila od ljudi. Zaprl se je sam vase in je od sebe odrival vse, ki so se mu hoteli približati. zato so mu očitali, da je brezčuten človek in da kuje kapital iz tragedije na Matterhornu.
L. 1866 ni več plezal, posvetil se je glaciologiji v Waliških Alpah. L. 1874 je bil še enkrat na Matterhornu in to s Carrelom, svojim zoprnikom. V dnevniku o tem vzponu ni zapisal ničesar. Od l. 1867 do l. 1872 je raziskoval Grenlandijo, o čemer smo že poročali. L. 1871 je izšla njegova knjiga o nevarnostih v gorah in na ledenikih z angleškim naslovom »Scrambles amongst the Alps«. Knjiga mu je pomenila vir velikih dohodkov do konca življenja. Leslie Stephen, veliki alpinist in avtor znane gorniške knjige »Playground of Europe«, je v Alpine Journal zapisal, da je Whymper kongenialno zapisal to, kar je začrtal v gorah.
Naslednje leto se je Whymper ukvarjal z gorsko boleznijo in višinsko fiziologijo, l, 1874 s Himalajo, vendar do ekspedicije iz političnih razlogov ni prišlo, l. 1879 in 1880 je bil v Andih in je prvi prišel na 6310 m visoki Chimborasso; spremljala sta ga Jean Antoine Carrel in Louis Carrel. Whymper je tu odnesel težke ozebline, vendar je z obema Carreloma prišel še na vrsto pet in šesttisočakov.
O Andih je l. 1892 napisal obširno knjigo, dalje knjigo o uporabi aneroida, l. 1896 in 1897 pa vodiča za Chamonix in Zermatt (Chamonix and the range of Mont Blanc, Zermatt and the Matterhorn). L. 1901-1904 je popisal deset prvih vzponov v Rocky Mountains, njegovi vodniki pa so bili nezadovoljni, ker se je ogibal pomembnejših vrhov.
Naj zapišemo še to, da si je prvo prijateljico izbral, ko je imel 59 let, deset let starejšo Angležinjo. Leto nato mu je umrla, biografi pravijo, da je hudo žaloval.
L. 1906, 66 let star, se je Whymper oženil z 21 letno Edith Mary Levin, ki mu je rodila hčerko. Po štirih letih se je ta zakon razšel.
Vsako leto se je vračal v Švico, še leta 1910. po peti ekspediciji v Rocky Mountains se je samo mimogrede ustavil v Angliji, in že je hitel v svojo novo gorato domovino. L. 1911 je umrl v Chamonixu.
Zapišimo še zaključek poglavja o Matterhornu iz njegove najbolj znane knjige:
»V gorah sem užil radosti, prevelike, da bi jih mogel opisati, in doživel stiske, na katere nerad mislim. S temi izkušnjami pred očmi pravim: Hodi v visoke gore, če te je volja, ne pozabi pa, da pogum in moč nič ne pomenita - brez pameti.
Trenutna neprevidnost utegne uničiti srečo za vse življenje. Ne precenjuj se, pazi na vsak korak in pri začetku misli, kakšen bo konec.«
Planinski vestnik 1962
Foto: splet
PV 1939