V četrtek, dne 18. avgusta t. l., smo se odpeljali na kolesih na Gorenjsko oče, brat in moja malenkost. Blizu Žirovnice mi je počilo kolo. Ko smo ga zakrpali, smo se napotili dalje.
V Žirovnici mi je počilo drugič. Poizkusili smo ga ponovno zakrpati, a ni šlo. Sklenili smo tedaj, da pustimo kolesa v hotelu g. Kunaverja in počakamo večernega vlaka, da nas potegne na Dovje.
Naš namen je bil obiskati Triglav, nazaj grede pa vzeti s seboj kolesa. Seveda bi morali prekiniti vožnjo v Žirovnici. K sreči pa smo srečali prijaznega gospoda znanca očetovega, ki je bil v Žirovnici na počitnicah. Ta gospod se je takoj ponudil, da bo oddal naša kolesa v soboto zvečer na vlak. Rade volje smo sprejeli njegovo ponudbo, nakar smo se ob pol 21. odpeljali v Dovje.
Prišedši na Dovje, smo se takoj napotili v Vrata. Dospeli smo v vrata ob 1. zjutraj, nakar smo odšli počivat. Ob pol 9. dopoldne se napotimo čez Prag na Kredarico. Nekaj časa smo hodili po produ. potem pa med grmičevjem. Šli smo tudi čez sneg. Preplezali smo okolo 15 m visoko steno. Od tam je bila pot samo po skalah, zadnji del pa samo po snegu. V Triglavskem domu smo kosili. Potem smo se odpravili na Mali Triglav. Vsa pot je bila nabita s klini. Dalje se nismo upali, ker je bil hud veter. Na Malem Triglavu si skuhamo čaj, potem pa se zopet odpravimo na Kredarico. Neki gospod. ki je šel z nami, je zavil po drugi poti v Aleksandrovo kočo.
Drugega dne je začelo snežiti. Čakali smo do opoldne. Ker se vreme ni izboljšalo odidemo ob 1. sami proti Staničevi koči. Hodili smo nekaj časa po snegu, a ker je bila megla, smo zgrešili pot. Morali smo se vrniti na Kredarico. Tam je oskrbnik ravno hotel oditi v Staničevo kočo.
Odšli smo z njim točno ob 15. Pri Staničevi koči smo se poslovili, nakar smo jo ubrali v teku navzdol čez Kot. Hoteli smo namreč še ujeti vlak, ki odide ob 18. z Dovjega. Leteli smo tako, da še klinov nismo zapazili. Prišli smo do jako naraslega potoka. Ker je zapadel sneg, ki se je začel tajati. Dobre četrt ure smo se zamudili z iskanjem kake skale v potoku, da bi prišli čezenj. Naposled si je oče slekel črevlje ter naju prenesel. Hiteli smo naprej, kar nam voda zopet zapre pot. Toda sedaj se nismo več obotavljali, ampak smo jo kot pravi Sokoli preskočili. Drveli smo naprej. Spotoma smo srečali dva drvarja, prvi je sekal, drugi pa vozil drva. Vprašali smo ju, če bomo še ujeli vlak, nakar sta odgovorila, da ga lahko še ujamemo, če bi vso pot leteli. Ko smo od daleč ugledali Dovje, srečamo nekega Srba, ki nam je rekel, da ne pridemo pravočasno do vlaka. Pokazal nam je bližnjico. Mi smo jo seveda udarili po bližnjici ter srečno prišli do vlaka, ki nas je potegnil v Ljubljano. Rabili smo od Kredarice do Dovjega ravno 3 in pol ure, dočim rabijo drugi turisti 7 ur. Prišli bi pa še četrt ure poprej, če bi se ne zamudili z iskanjem prehoda čez potok v Kotu.
Stanko Bonač
