Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Našli so ju še pravočasno, onemogla, vendar živa

četrtek, 29. december 2005, ob 10:00, Maja Belimezov, ogledov: 2865

Delo, 29.12.05: Imela sta več sreče kot pameti

KRONIKA

Planinca sta imela več sreče kot pameti

Našli so ju še pravočasno, onemogla, vendar živa

Petnajst se jih je odpravilo naproti dvema, ki sta obtičala med Komno in Sedmerimi jezeri Eden od onemoglih planincev je član GRS Bovec in bi se moral zavedati nevarnosti


Komna – Trinajst gorskih reševalcev iz Bohinja in dva policista gorske enote se je včeraj ob 8. uri zjutraj podalo v zasnežene bohinjske planine. Kmalu po začetku akcije so jih obvestili, da sta se pogrešana planinca sicer oglasila domačim, vendar sta onemogla obtičala v globokem snegu, nekje med Komno in Sedmerimi jezeri. Bohinjski gorski reševalci so se z vodjo reševanja Mihom Arhom na čelu prebili do prezeblih planincev okoli 13. ure. Kot je proti večeru poročal načelnik Gorske reševalne službe Slovenije Toni Smolej, naj bi se akcija predvidoma končala že včeraj, planinca pa sta jo na srečo odnesla brez hujših poškodb.

Kot nam je uspelo izvedeti, se je skupina planincev že v ponedeljek odpravila v planine. Iz Bovca so odšli proti Prehodavcem in cilj tudi dosegli. Nato se je del skupine odpravil nazaj v dolino, 38-letni M. M. in 19-letni P. D. pa sta nadaljevala pot proti Sedmerim jezerom. Planinca, eden od njiju je celo član bovške gorske reševalne službe in bi moral biti tudi zato dobro podkovan o varnem hribolazenju, sta se tako v gorah znašla v izredno slabih razmerah, saj je ravno v torek v hribih zapadlo več deset centimetrov snega.

Domače sta zadnjič poklicala v torek dopoldne in jim omenila, da nadaljujeta pot do Sedmerih jezer. Ker se do večera nista več oglasila, so domači obvestili gorenjski center za obveščanje in operativno-komunikacijski center. Reševalci so se odločili, da bodo iskalno akcijo začeli v sredo zjutraj. Če bi vreme dopuščalo, bi se v akcijo vključil tudi helikopter, vendar je zaradi slabega vremena ostal na tleh.

Ko se je akcija že začela, sta se pogrešana planinca spet oglasila domačim, ti pa so reševalcem sporočili, da sta oba živa, toda onemogla v snegu med Komno in Sedmerimi jezeri. Najprej svojci, nato pa še bohinjski gorski reševalci so si malce oddahnili. Slednji so se seveda lahko tudi upravičeno spraševali, zakaj je njihov kolega z bovške strani v izredno slabih zimskih razmerah sploh nadaljeval pot. Če se bo vodja reševanja tako odločil, bodo bohinjski reševalci prek sodišča izterjali povračilo stroškov reševanja.

Včerajšnja akcija gorskih reševalcev se je srečno iztekla, a do tragedije ni manjkalo veliko. »Lahko le opozorimo, naj se planinci v teh razmerah ne lotevajo tur, ki jih ne obvladajo. Raje naj z vzponi počakajo nekaj dni, da se bodo razmere v gorah izboljšale,« pravi načelnik GRS Slovenije Toni Smolej, ki še opozarja, da je zaradi obilice novega snega v gorah velika nevarnost plazov.

Špela Žabkar

Oznake: GRS

Komentiraj (8):

Ana Peskar, četrtek, 29. december 2005, ob 14:49

ga./gdč. Špela Žabkar je uspela napačno odgovorit na vseh 5 osnovnih novinarskih vprašanj:
kdo, kje, kdaj, kako in zakaj! Toliko o tej novici!

Lep pozdrav,
Ana Peskar

Igor Pavlič, četrtek, 29. december 2005, ob 15:53

Vsi še vedno gojimo nostalgijo po poročanjih cenjenega g. M. Kunšiča, iz katerih si skoraj točno vedel kje se je kaj dogajalo, al v Kamniških ali JA, celo Karavankah.

Imena iskanih se načeloma ne objavljajo (razen v Slovenskih novicah in Direktu oziroma na podlagi soglasja "prizadetih".

Kar se vzrokov tiče, le-ti ne morejo biti eksplicitno navedeni, saj novinar lahko le povzame mnenja in trenutne komentarje reševalcev in ostalih, ki in če so prisotni, kar pa ponavadi še zdaleč ne ustreza resnici, zato je bolje, da se novičar izogne pisanju o razlogih (neizkušenost, avanturizem, neprimerna oprema in podobne floskule), saj bi bilo to krivično do samih ponesrečencev, vsaj dokler analiza vzrokov ni končana.

Pavle

Peter Bajec, četrtek, 29. december 2005, ob 17:27

Kak pa je odgovor na vseh 5 osnovnih novinarskih vprašanj?

LP Poli

Igor Pavlič, četrtek, 29. december 2005, ob 19:13

Kdor se loteva novinarstva kot stroke, se mora obrniti na drug naslov, kot sem pa ž3 omenil, naj nihče ne pričakuje, da bo v Slovenskih novicah ali v kakšnih drugih "medijih" našel odgovore na tisstih pet proslulih vprašanj, ker je pričakovanje že vnaprej obsojeno na neuspeh. Zakaj je temu tako sem že povedal in o tem nima smisla razpredati, ker se od izuma tiska in sploh novinarstva kot stroke na tem področju ni spremenilo kaj dosti, celo več, čedalje slabše je, posebno na področjih, ki niso povezana z gorami! Me lahko kdo demantira?!

Pavle

Primož Debevec, petek, 30. december 2005, ob 17:42

Odgovor na medijsko poročanje

Pred dnevi sem bil vpleten v dogodke, o katerih je poročalo več medijev in ki so sprožili precej burne odzive. Zaradi pomanjkljivega in v več delih netočnega prikaza dejstev je ogroženo dobro ime gorskega reševalca, ki je sodeloval v odpravi, pa tudi moje, zato želim nevpletenim posredovati nekaj pojasnil.

Gre za odpravo, o kateri so zaradi sprožene gorskoreševalne akcije v tiskanih izdajah poročali časniki Delo, Dnevnik in Večer, več je bilo tudi objav na spletnih straneh.

Na pot smo se v skupini enajstih turnih smučarjev odpravili v nedeljo, 25. decembra, zjutraj (in ne v ponedeljek, kot sta poročala Delo in Dnevnik). Pot smo začeli v Bohinju (in ne v Bovcu, kot je bilo mogoče prebrati v Delu in Dnevniku). V času odhoda iz doline so bile vremenske razmere odlične. Nikakor se nismo na pot podali »v zelo slabih vremenskih razmerah«, kot je pisal Večer.

Pred odhodom smo preverili tudi vremensko napoved, in to na specializirani spletni strani. Poslabšanje z juga je bilo napovedano šele za ponedeljek pozno popoldan, ko naj bi se po prvotnem načrtu celotna skupina izkušenih turnih smučarjev že vrnila v dolino. Cilj prvega dne je bil bivak na Prehodavcih, ki smo ga tudi uspešno dosegli (preko planine Vogar, planine Pri jezeru, planine Dedno polje, doline Za zadnjim Voglom in Vratc). Štirje člani odprave so se vrnili v dolino s planine Pri Jezeru, preostalih sedem nas je prenočilo v bivaku. Naslednje jutro (v ponedeljek) je bila vidljivost dobra, brez sneženja in iz bivaka smo se – po načrtu – povzpeli na Hribarice, od koder smo se želeli za Debelim vrhom v popoldanskih urah vrniti preko planine V lazu nazaj v Bohinj, kar je večina smučarjev že večkrat izvedla.

Razlog za zaplet je bilo nenadno poslabšanje vremena, ki je močno zmanjšalo vidljivost. Zaradi goste megle in sneženja smo na Hribaricah zašli in porabili veliko časa za iskanje izhoda. Ker se nam ni uspelo orientirati, smo se želeli vrniti nazaj proti Prehodavcem. Ob 15. uri smo prišli na točko, kjer se je skupina razdelila - kot so pravilno povzela poročila, vendar so bistvene okoliščine razdelitve. Ni šlo za neodgovorno nadaljevanje poti kljub sneženju (kot sledi iz zapisa v Dnevniku in Delu), ampak za nadaljevanje poti zaradi sneženja. V nadaljevanju tudi ni šlo za pretiravanje – v smislu »pohajkovanja« po gorah, ko vreme za to ni primerno -, ampak za racionalno odločanje v danih okoliščinah.

Na tej bistveni točki med Prehodavci in Vratci sta se namreč pokazali dve možnosti: bodisi povratek v Bohinj po poti prejšnjega dne preko planine Dedno polje - kar je terjalo vzpon na Vratca - bodisi ponovna nočitev v bivaku na Prehodavcih in vrnitev v Bohinj v naslednjih dveh dneh preko doline Triglavskih jezer in Komne.

Večina skupine (z večkratnimi izkušnjami na isti poti) se je odločila za prvo možnost, sam pa sem presodil, da je v danih razmerah – sneženju, slabi vidljivosti in popoldanskih urah - tak sestop preveč rizičen. Del poti namreč predstavlja že sicer težko izpostavljena prečnica nad več sto metri odsekanih in zasneženih sten. V takratnih vremenskih razmerah in pozni popoldanski uri je bilo prečenje (s cepini in derezami) še toliko bolj nevarno, česar sem se zavedal tudi kot zdravnik, dobro seznanjen s posledicami padcev; na tem mestu lahko popravim še eno napako v vseh poročilih – nisem star 19, ampak 29 let. Ocenil sem, da je možnost poškodbe (in še bolj »šokantnih« časopisnih naslovov?) prevelika. To je bil torej razlog za nadaljevanje poti po gorah – ki se je tisti dan tudi zelo kmalu zatem končala (v bivaku na Prehodavcih).

Vsak se je dobro zavedal svojih sposobnosti v danih okoliščinah in drugi člani skupine me v prečenje v danih razmerah seveda niso niti mogli niti hoteli prisiliti. Vsak, ki hodi v gore, ve, da je včasih umik najpogumnejša in najpametnejša odločitev. Menil sem, da je povratek preko doline Triglavskih jezer manj nevaren in bil zato pripravljen porabiti za sestop daljši čas, kot je bil prvotno predviden. Na tej točki odločitve je član skupine M.M. zavrgel osebne želje in načrte ter pokazal svojo profesionalnost in predanost vlogi gorskega reševalca. Strinjal se je z oceno, da je v teh razmerah manj rizično prenočiti v bivaku in se v prihodnjih dveh dneh vrniti v Bohinj preko doline Triglavskih jezer, pri čemer je upošteval tudi možnost dodatnega poslabšanja že sicer neugodnih vremenskih razmer.

M.M. pred to turo nisem poznal. Gre za človeka, ki je resda gorski reševalec, v tistem trenutku pa bi mu osebno zagotovo bolj prijala vrnitev v dolino k družini, kot smo sprva tudi načrtovali. Ne glede na to se je v konkretni situaciji izpostavil in mi glede na okoliščine verjetno rešil življenje. Osebno menim, da je M.M. v tistem trenutku naredil izjemno človeško in tudi najbolj razumno potezo ter stojim tudi za odgovornostjo svoje odločitve, da se vrnem v dolino po daljši poti.

Naslednje jutro (v torek, 27. decembra) sva se odpravila proti bivaku pri koči na Triglavskih jezerih in ga brez težav (razen težavnosti gaženja novo zapadlega snega) dosegla v nekaj urah. Za dan kasneje sva načrtovala še šesturno pot do Komne. M.M. je z SMS-i načrtovano pot sporočil preostanku skupine, jim zagotovil, da sva pri močeh in jih hkrati obvestil, da v dolini Triglavskih jezer ne bo GSM signala, zaradi česar ne bova dosegljiva in se ne bova javljala.

Naslednji dan (v sredo, 28. decembra) sva nadaljevala načrtovano pot proti Komni, ki je bila zaradi novo zapadlega snega precej težavna, vendar ob dobri vidljivosti orientacijsko nezahtevna. Okoli 9. ure sva prišla do območja z GSM signalom in poklicala GRS Bohinj. Razlog za klic so bila sporočila preostalih članov odprave, ki so naju takrat dosegla, v katerih so ti sporočali, da je že sprožena reševalna akcija. Ob klicu sva izvedela, da so reševalci že v pripravljenosti ob Savici, saj naj bi jih večer pred tem o najini situaciji obvestili najini svojci oziroma prijatelji.

Delo in Dnevnik sta poročala, da sva bila onemogla oziroma omagana. M.M. je v telefonskem pogovoru reševalcem sporočil, da nisva utrujena, vendar bo gaženje poti do Komne, ki ga je večji del opravljal on, zaradi precej novo zapadlega snega precej težavno, počasno in bo trajalo najmanj 6 ur. Povedal jim je, da zaenkrat ne potrebujeva pomoči. Odtlej je redno potekala komunikacija po telefonu, malodane vsakih nekaj minut in M.M. ter reševalci GRS Bohinj so se po slabi uri strinjali, da naj reševalci krenejo proti Komni in nama od tam pridejo naproti proti koči pri Triglavskih jezerih. Ob 13. uri sva nekoliko utrujena, vendar še vedno pri močeh in dobro razpoložena (torej ne »pravočasno najdena, onemogla, vendar živa«, kot sledi iz naslova v »črni kroniki« časnika Delo) srečala skupino reševalcev na pol poti med kočo pri Triglavskih jezerih in Komno. Nadaljevanje proti Komni je bilo zaradi pregažene poti bistveno lažje in hitrejše. Čez uro in pol smo prispeli do koče na Komni, v naslednji uri pa po celcu odsmučali v dolino.

Še en popravek – Dnevnik je, najbrž v dobro sočnosti članka, poročal, da so »v zadnjem trenutku obrnili tudi helikopter«. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je bil helikopter že malodane pri naju, ko so ga poklicali nazaj. Dejstvo je, da je bila uporaba helikopterja v tej akciji sicer odobrena, vendar pred najino vrnitvijo še ni bilo nobenega konkretnega koraka v tej smeri in helikopter v najini (kot že omenjeno, stalni) komunikaciji z GRS tudi nikoli ni bil omenjen.

Vsi prisotni smo se strinjali, da je bila reševalna akcija indicirana, saj nama je omogočila varnejši povratek v dolino, da je M.M. kot izkušen član GRS Slovenija ravnal človeško in hkrati preudarno ter mi v danih razmerah s svojimi izkušnjami najbrž rešil življenje. Po objavi poročil v medijih smo se tudi strinjali o neupravičenosti ocene, da »bi se lahko zamislil, kakšen vzor planincem je« in podobnih.

Pismo je namenjeno predvsem uravnoteženju zgodbe, ki so jo prikazali mediji, in osvetlitvi dejstev, ki neupravičeno mečejo slabo luč na dva od udeležencev.

Temeljno sporočilo medijskih poročil je bilo, naj ljudje v slabih vremenskih razmerah ne hodijo v gore. To absolutno podpiram in na tem mestu tudi sam pozivam k upoštevanju tega svarila. Ne morem pa se strinjati s tem, da bi bil v dobro učinkovitosti svarila uporabljen kot primer nespametnega ravnanja. Še enkrat naj poudarim, da smo v gore odšli v odličnih razmerah, z namenom turne smuke po obvladljivih in znanih poteh, in da nadaljnjih zapletov ni bilo mogoče predvideti niti se jim izogniti.

Primož Debevec


Iztok Snoj, torek, 3. januar 2006, ob 15:19

Ko sem v četrtek na hitro prebral članek, mi je v oči padla tale navedba:

"Slednji so se seveda lahko tudi upravičeno spraševali, zakaj je njihov kolega z bovške strani v izredno slabih zimskih razmerah sploh nadaljeval pot. Če se bo vodja reševanja tako odločil, bodo bohinjski reševalci prek sodišča izterjali povračilo stroškov reševanja."

Sprašujem se, kakšna posebna merila se postavlja ob reševanju gorskega reševalca, četudi bi bilo vse res, kar piše v časopisih. Ali zahtevajo tudi pri reševanjih več kot od "običajnih" ljudi? Zanima me tudi, ali je takšno premišljevanje vodje reševanja dejansko ali izmišljeno.

Na misel mi je prišlo, da gotovo niso bili banalni razlogi, če sta se izkušena turna smučarja znašla v takli situaciji. Celo če bi bilo vse res, kar so pisali. Žal časopis zanima zgolj novica in ne resnica. Ja, gotovo se dogaja, da objavljajo tudi resnične stvari, če so zanimive. Ne verjamem, da bi kot tako jemali Primoževo pripoved (resnico).

V kolikor je Primoževa zgodba verodostojna (v kar ne dvomim), bi GRS ali PZS morala podati izjavo za tisk. Razen, če ji taka situacija ustreza. Nam članom PZS gotovo ne.

Igor Pavlič, torek, 3. januar 2006, ob 16:11

Spet bom navedel kakšno svojo "blodnjo", kot sem tu že nekajkrat dobil pod nos:

Pisanja v časopisih in v ostalih "avtorskih" prispevkih na TV in drugje ne jemljite kot informacijo, le kot nekaj "kar tako", za kratek čas. O tem sem tu že nekajkrat napisal par vrstic, pa tega nihče je vzame zares.

Novinarji pač ne odgovarjajo za nič, bralci so pa še vedno navajeni, da napisano pojmujejo kot sveto resnico, kot da bi slišali nekja s prižnice.

Pavle

Jaka Ortar, ponedeljek, 18. november 2013, ob 18:05

Samo za info, če bo koga kdaj zanimalo - iz spletnega arhiva ARSO skopirana višina novozapadlega snega v tistih dneh za Vogel (centimetri v zadnjih 24 urah):
27.12.2005 14
28.12.2005 45
29.12.2005 42

Lp
Jaka

eXTReMe Tracker