Slovenske novice, 19.12.05 - Boštjan Fon: Skozi Kotliški graben se je poskušal povzpeti proti Brani
Dan v novicah
Z ledenega slapu omahnil v smrt
Zimski vzpon se je za 32-letnega Marka Vrviščarja iz Ljubljane končal usodno — Skozi Kotliški graben se je poskušal po ledu povzpeti proti Brani, a je na zahodni strani gore omahnil v globino — Gorski reševalci so prvi dan našli kose njegove opreme in sledove krvi, v soboto pa še posmrtne ostanke sicer odlično opremljenega in izurjenega alpinista — Ni bil kriv plaz
Kamniška Bistrica, 18. decembra
Kdor ni vsaj enkrat prišel v višine, kjer je domovanje gorskih vil, in kdor tudi ob vzponu ni vzljubil neomejevanih prostranstev narave za svobodno pot človeškega duha, se zaman ozira proti zimskim vrhovom. Tja, natančneje v Kamniško-Savinjske Alpe, je v sredo zjutraj, po koncu službe v Unionu, odšel 32-letni
Marko Vrviščar, član Alpinističnega odseka Železničar Ljubljana. Kaj ga je tako gnalo tja gor, navadnim smrtnikom nikoli ne bo razumljivo. Tisti, ki sta jih že objemala planinska nevihta in gorski vihar, vedo.
Neizpolnjena obljuba
Vrviščar se je domnevno odpravil v bivak pod Skuto, v pogorje, ki ga planinci poznajo kot osrednje Grintovce. Ko je šel, je dekletu dejal, da se bo vrnil v četrtek zvečer. S seboj je imel popolno zimsko gorniško opremo in dodatno opremo za zimsko bivakiranje. Dekle ga je v četrtek zaman čakalo pozno v noč. Klicalo je njegove prijatelje, toda nihče ni vedel, kje bi lahko bil. Pol ure pred polnočjo je
Polonca Peterca poklicala na številko 112 in obvestila pristojne o Markovem izginotju. Iskalno akcijo, ki je stekla iz Kamniške Bistrice, kjer je pogrešani pustil vozilo, so začeli sredi noči. Prve sledi sta v temni noči od kažipota proti Kamniškemu in Kokrškem sedlu poskušala najti načelnik postaje GRS Kamnik
Janez Podjed in
Genadij Štupar, reševalec z dolgoletnimi izkušnjami in pripravnik za inštruktorja GRS. »Dobro uro sva pregledovala sledi, potem sva se obrnila,« je povedal v petek dopoldne Janez Podjed. Tisti dan je spremljal reševalno akcijo na terenu, ki se je začela ob šesti uri. Sedemnajst gorskih reševalcev postaje GRS Kamnik se je odpravilo v smeri Kotliškega grabna, od koder poteka vrsta smeri v zahodni steni Brane. Sklepali so, da se je Vrviščar odpravil prav tja. Okoli osmih zjutraj jim je poskušal s preletom in natančnim pregledom terena pomagati helikopter, a se je zaradi nevarnega vetra, predvsem pa možnosti, da bi plovilo sprožilo plaz, ki bi bil usoden za gorske reševalce, moralo vrniti v bazo. Sredi dneva so reševalci našli smučko in smučarsko palico ter nekaj sledov krvi pod pobočjem Brane. Menili so, da je oprema Vrviščarjeva, hkrati pa opazili, da sta na ta del terena iz dveh smeri padla dva plazova. Sklepali so, da gre vzrok za izginotje izkušenega gornika iskati prav v enem izmed teh. Reševanje, pri čemer sta pomagala tudi dva lavinska psa, so popoldne prekinili in se vrnili v dolino. Načelnik postaje GRS Kamnik je navezal stik s postajo GRS Ljubljana in jih prosil za pomoč pri akciji.
Sobota, 13.45
Sobotno jutro je v Kamniški Bistrici pričakalo s pogumnim korakom proti osrednjim Grintovcem petintrideset gorskih reševalcev dveh postaj GRS, ki so imeli ob sebi še šest lavinskih psov. »Helikopterja spet nismo klicali na pomoč, ker je bilo na tem delu še vedno nevarno za proženje plazu,« je povedal načelnik postaje GRS Kamnik: »V eni noči je na območje, na katerem smo predvidevali, da je planinec, iz zahodne smeri Brane in iz smeri Turske gore padlo približno pol metra snega. Spet smo v izmenah sondirali teren, reševalci pa so bili v stalni nevarnosti zaradi plazenja z Brane in Turske gore.« Ob 13:45 so na delu pod Brano, kot so pravilno predvidevali, gorski reševalci našli pogrešanega. Žal je lučka upanja domačih v Savljah za Markovo srečno vrnitev v tistem trenutku za vedno ugasnila. »Za gornika ni bil usoden plaz,« je strnil vtise Janez Podjed. »Kot kaže, se je Vrviščar odločil za vzpon v ledenem slapu pod Brano in pri tem omahnil v globino. Na zapestju je imel še šlingo od cepina in na nogah dereze. Ko je padel v globino, ga je prekril naletavajoči sneg. Od srede do petka, ko smo se povzpeli do kraja, kjer smo začeli sondirati teren, je padlo na ta predel približno dva metra snega, zato smo sprva menili, da je bil zanj usoden plaz.«
Kot je bilo slišati iz vrst reševalcev, ki so v okoli trideset metrov širokem in približno tristo metrov dolgem Kotliškem grabnu opravili izjemno nevaren poseg, je bil gornik odlično opremljen. Na sebi je imel tudi zimski oddajnik signalov, tako imenovano žolno, ki pomaga pri iskanju izginulih v plazovih, ki pa ni bila aktivirana ali pa se mu je ob padcu izklopila. Pri sebi je imel tudi mobilni telefon, ki ni deloval.
Ob 15.45 so gorski reševalci Marka Vrviščarja prenesli v dolino. Takrat je okoli vrhov osrednjih Grintovcev začel divjati hud snežni metež. Kot bi se gore razhudile nad predrznostjo ljudi, ki so ji iztrgali tisto, kar so si same prilastile v sredo. Takrat se je Vrviščar odločil za vzpon v ledu. Ne zato, da bi preizkušal svojo drznost in si nabral poguma, temveč zato, da bi slišal tista šepetanja, ki so vredna, da si jih zapiše v dušo in prenese v dolino. Žal jih tokrat ni mogel razdeliti svojim najbližjim in prijateljem.
Boštjan Fon
Manjkajo (še) fotografije objavljena v časopisu, med besedilom.