Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tisti možakar na kolesu

 Vecer.si 02.10.2009

Vinko Zemljič: "Vse, kar delam, me veseli in to je dandanes prava sreča."

Vinko Zemljič: "Vse, kar delam, me veseli in to je dandanes prava sreča." (Slavica Pičerko Peklar)

 

nedelja, 4. oktober 2009, ob 05:30, Bruno Fras, ogledov: 884

Večer, Podravje - Slavica Pičerko Peklar: Ptujski obraz  - Vinko Zemljič vsak dan prekolesari dobrih 60 kilometrov, avtomobila sploh nima.

Kmalu po deveti dopoldne ga je videti, kako se s kolesom zapelje skozi Ptuj, pot ga nato vodi do Zavrča, popoldne se vrača, do doma v Krčevini pri Vurbergu je skupaj 60 kilometrov. "Odkar sem bil pred več kot četrt stoletja operiran na hrbtenici, se vozim s kolesom. Vedno sem se veliko gibal in se v mladosti tudi aktivno ukvarjal s športom, sem učitelj športne vzgoje in tistih let, ko sem se s svojimi učenci podil za žogo, se še vedno rad spominjam. No, potem je bilo treba najti neko drugo delo zame in zdaj sem že leta učitelj v podaljšanem bivanju, zadnja leta v šoli v Zavrču, včasih sem delal na naši matični šoli v Cirkulanah, še prej tudi v Novem mestu, pa v Radljah in na Ptuju, nekaj let sem bil celo referent za šport v takratnem Tamu," se spominja Vinko Zemljič, eden najbolj vnetih kolesarjev na Ptujskem.

"Imam več koles, eno za vsakdanjo vožnjo in lepo vreme, pa drugo, primernejše za slabo vreme, z blatniki, zdaj sem si kupil še eno, malo boljše, za dneve, ko se ne vozim v službo, pač pa se zapeljem po slovenskogoriških bregih in ptujskih ravnicah, ker to pač rad počnem. Kolesari tudi moja žena, avta sploh nimava pri hiši, tako da sta se tudi najina otroka navadila na kolesa, čeprav zdaj, pri mladih, brez avtomobila seveda ne gre. Včasih, ko sem odraščal v Mariboru, pa smo v šolo hodili peš in takrat sem bil pravi junak, ker sem imel kolo. Nikdar se z njim nisem peljal sam, pač pa so gor splezali še trije, štirje prijatelji pa smo vijugali gor in dol po našem mestu."

Vinko, ki je imel s kolesom le eno samo nesrečo, pa še tista se je na srečo dobro končala, pravi, da je kolesarjenje po naših cestah res prava pustolovščina, saj kolesarji v očeh drugih udeležencev prometa niso posebej cenjeni. "Kolesarskih poti na tej moji službeni poti skorajda ni, a z vsemi mojimi izkušnjami na kolesu zdaj pač že vem, kako je najvarneje voziti, da se mi nič ne zgodi," omenja sogovornik.

"Tako kot rad kolesarim in se mi zdi, da sem bolan, če tri dni ne sedem na kolo, sem rad tudi v družbi dobrih, ustvarjalnih ljudi, ki jih je tam, kjer živim, in na bližnjem Vurberku kar veliko. Pri nas se vedno kaj dogaja, jaz pa rad poprimem za vsako delo. Tudi v šoli, kjer pa bom čez kakšno leto svoje delo predal kakšnemu mlajšemu kolegu ali kolegici. S 40 leti delovne dobe se bom, pri 63 letih, upokojil in se v moje Haloze, kjer učim že več kot trideset let, vračal le še kot rekreativni kolesar," modruje Vinko Zemljič, ki je v prostem času tudi atletski sodnik in zdaj resno razmišlja, da bi opravil še licenco za mednarodnega sodnika. "Ja, pa rad sem krvodajalec, več kot 70-krat sem že daroval kri in še jo bom," napoveduje kolesarski zanesenjak, ki ga le močno sneženje in poledica "spravita s kolesa".

Prijeten, ustvarjalen, delaven

Janez Toplak, prijatelj z Vurberka: "Vinko je nadvse prijeten, ustvarjalen in delaven človek. Aktiven je v našem Turističnem društvu Vurberk, kjer skrbi za scenska dela, pomaga pri organizaciji vurberškega kolesarskega maratona, sodeluje pa tudi z drugimi društvi. Njegovi so, med drugim, vsi naši transparenti, ki vabijo na najrazličnejše prireditve v naših krajih. Prava sreča, da ga imamo."

Kristina Artenjak, sodelavka iz šole: "Vinko je na naši šoli Cirkulane - Zavrč zaposlen že več kot tri desetletja. Sodelavci ga občudujemo, ker prihaja na delo s kolesom in nam tako vsem, učiteljem in učencem, kaže, kako je treba skrbeti za zdravje. Radi ga imamo, on pa nas pogosto preseneti tudi s svojimi likovnimi stvaritvami, saj ni le športni zanesenjak, pač pa tudi nadvse ustvarjalen človek."
 

Slavica Pičerko Peklar

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker