Večer, Okolje - Marjeta Keršič Svetel: V teh dneh se na mize članov vlade in poslancev državnega zbora vrača obsežno gradivo, povezano s predlaganim novim zakonom o Triglavskem narodnem parku ...
… Dolgotrajen, mučen postopek sprejemanja novega, času in samostojni Sloveniji primernega zakona, ki naj bi bil pravna podlaga za delovanje in ohranjanje našega največjega in najpomembnejšega zavarovanega območja, bo torej (upajmo!) v kratkem dobil svoj epilog. Skoraj pravljično se sliši, da pogajanja o vsebini novega zakona o TNP trajajo že dolgih sedem let... Toda pravljica o Zlatorogovem kraljestvu v 21. stoletju je precej bridka.
Poglavitni vzgibi za spremembe starega zakona o TNP iz leta 1981 izvirajo iz podmene, da sta razvoj in ohranjanje dediščine (naravne, kulturne) popolna, nezdružljiva antipoda. "Zakon o TNP je neživljenjski, ker ovira razvoj lokalnega prebivalstva!" je najpogostejša trditev. Sprememba ZTNP iz leta 2001 je dopustila izjemne gradnje v narodnem parku in temu duhu sprememb sledijo pripravljavci zakona vse do danes. Praksa upravljanja zavarovanih območij v svetu, tudi narodnih parkov, je to podmeno že zdavnaj presegla. Ohranjanje naravnih, kulturnih in duhovnih vrednot je podlaga in bistvena sestavina trajnostnega razvoja, ne pa razvojna ovira. Vsekakor pa je res, da je vsako zavarovano območje narave precej drugačno od "navadnega" prostora in je zato nujno, da se tej drugačnosti prilagodi tudi razvoj, ki mora biti prilagojen ciljem zavarovanega območja. Pa ne le razvoj samega zavarovanega območja in njegovega prebivalstva, ampak tudi širše regije in države. To zahtevo vsebujejo temeljne smernice IUCN za upravljanje zavarovanih območij kakršnihkoli, ne le narodnih parkov. Za narodne parke pa ta zahteva velja toliko bolj. IUCN (Svetovna zveza za ohranjanje narave) ni kakšna mednarodna združba v romantiko zasanjanih ljubiteljev narave, ampak najbolj ugledno združenje strokovnjakov za ohranjanje narave in trajnostni razvoj na svetu, ki ima tudi uradni status opazovalca v generalni skupščini OZN. Po kriterijih IUCN je zavarovano območje samo tisto območje, ki je namenjeno predvsem dolgoročnemu ohranjanju narave in je na podlagi pravnih predpisov ali drugih učinkovitih orodij upravljano tako, da se zagotovi ohranjanje narave ter z njo povezanih ekosistemskih storitev in kulturnih vrednot. Ta cilj mora imeti prednost pred vsemi ostalimi. Če ni tako, sploh ne moremo govoriti o zavarovanem območju! Kaj šele o narodnem parku.
Narodni park, še zlasti narodni park take vrste, kot je Triglavski, je lahko dragocena podlaga za trajnostni razvoj celotne regije in tudi države. Toda samo če bo to zares kakovostno zavarovano območje, ki bo dejansko ohranjalo naravne, kulturne in duhovne vrednote, zagotavljalo ekološke storitve in omogočalo zares kakovostna doživetja narave obiskovalcem. Urbanizacija, množično spreminjanje svisli in stanov v počitniške hišice, nove in nove ceste, športni poligoni, hrupne množične prireditve, strojna sečnja in podobni razvojni načrti, ki so si utrli pot v Julijske Alpe celo z državno podporo, prav gotovo ne vodijo v to smer.
Nekoč je direktor enega najbolje upravljanih narodnih parkov v Evropi dejal: "Narodni parki so odraz državotvornosti nekega naroda tako kot nacionalni muzeji, vojska ali univerza. Vsak narod ima take, kakršne si zasluži!" Bomo videli, kakšen bo novi zakon o Triglavskem narodnem parku. Bomo videli, kako se bo izkazala naša državotvornost.
Marjeta Keršič Svetel