Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gozdarska žičnica v Podkoritu

MOJA GORSKA POT SKOZI ČAS - seznam gora, planinskih koč, bivakov ... s prvimi pristopi, razvrščenimi po nazivu, nadmorski višini, dnevu obiska in času pristopa
========== Arhiv: Bohinj ==========

Video: Gozdarska žičnica v Podkoritu

Travniki v Podkoritih Podkorita, Pod koritom
Lipa ob stavbi v Podkoritih Nomenj z Blatnega grabna


Lambert von Pantz
Konstruktor žičnic v Bohinju

Gozdarska žičnica v Blatnem grabnu
Leto 1883 do 1964

Gozdarska žičnica na Komarčo
Leto 1883 do 1900

Gozdarska žičnica na Gorjuše
Leto 1889 do 1920


sreda, 8. oktober 2008, ob 22:12, Janez Pikon, ogledov: 4868

Nomenj z Blatnega grabnaJanez Pikon: Južno ob vasi Nomenj in ob Savi Bohinjki je v letih 1876 do 1953 obratovala Pantz-eva žičnica, ki je služila za prevoz hlodovine z Jelovice, včasih gospodarsko pomembno območje v strma Podkorita z Bitenjske planine do Save v Sotesko.

Še vedno so sledi steza, ki vodijo po stari poti z Bitenjske planine v dolino, do spodnje postaje žičnice. Nekoč živahno gospodarsko središče je sedaj zaraščeno, tako zgornja postaja pod Bitenjsko planino, kot na spodnji postaji, kjer sredi temeljev takratne žičnice stoji čebelnjak. Levo ob njem je slediti večjo stavbo, ki so jo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja porušili, pred grmičevjem opazim košato lipo, ki je rasla pred omenjeno hišo in označuje kraj naseljenosti izpred mnogih let.

Spodnja in zgornja žičnice Podkorita, Podkorita ob vasi Nomenj

Ostankov žičnice je slediti povsod, tako na zgornji postaji še danes ležita nosilna in vlečna jeklena vrv žičnice, kot drugi pripadajoči deli naprave. Z mahom poraščeni betonski temelji obeh postaj so dobro vidni in poučenemu popotniku povedo, čemu so služili v preteklosti.

Bohinjska dolina s Podkoriti ob vasi Nomenj, ponev in obešalnik

Gozdarska žičnica v Podkoritu (leto 1876 - 1953). Od štirih gozdarskih žičnic je bila ta postavljena prva. Takšna odločitev je bila razumljiva, saj je bilo surovinsko zaledje Jelovice daleč najobsežnejše in tudi najkakovostnejše. Razen strmih in ozkih lovskih in oglarskih poti, ki so se vile iz doline je bil celoten kompleks planote nedostopen. Največja težava je bil že skoraj stoletje transport oglja. Oglje so oglarji pakirali v posebne vreče iz trde žaklovine in jih na saneh odpeljali v dolino. Pri takšnem prevozu se je oglje drobilo in izgubljalo vrednost. Zato so se spravila oglja po žičnici najbolj veselili fužinarji, ker je prihajalo redno in v velikih kosih. Hlodovino so spravljali v dolino po zemeljskih drčah, zato je bil les pogosto poškodovan in poln kamenja, v zimskem času po je zaradi nizkih temperatur in udarcev vzdolžno pokal in se cepil.

Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (avtor: Ivan Veber)
Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (stran 1 - avtor: Ivan Veber)Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (stran 2 - avtor: Ivan Veber)Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (stran 3 - avtor: Ivan Veber)Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (stran 4 - avtor: Ivan Veber)

Žičnico so začeli graditi avgusta 1876 in jo dokončali decembra istega leta. Tovor je premagoval skupno višinsko razliko 314 metrov, od zgornje postaje do izogibališča 188 metrov, od tod do spodnje postaje pa še nadaljnjih 126 metrov. Vzdolžni profil trase je meril dobrih 726 metrov, v spodnjem delu 303 metrov, v zgornjem 423 metrov. Naklonski kot nosilke spodnjega dela je bil 25 stopinj in zgornjega 26 stopinj. V tlorisu sta liniji spodnjega in zgornjega dela oklepali kot 173 stopinj. Nosilka je bila ločena na dva dela in spleta v izogibališču, kar je omogočalo lažjo montažo pri pretrganju spodnjega ali zgornjega dela. Nosilko so napenjali s pomočjo valja in zaporne kljuke. Premer pletene jeklene nosilne vrvi je meril 22 mm, tehtala je 1670 kg. Njena prelomna trdnost je znašala 19 ton. Obe vlačilni vrvi s premerom 7 mm sta bili dolgi po 750 m, vsaka je tehtala 131 kg. Vsaka vlačilka se je spiralno navijala oziroma odvijala s svojega koničnega bobna, ki je imel na obodu vrezane utore, v katere je nalegala. Enakomerno naleganje vlačilke v utore je omogočalo posebno vodilo, ki ga je vijačilo vreteno premikalo v levo oziroma v desno stran odvisno od dviganja ali spuščanja vozička. Brez tega vodila bi se vlačilni jeklenici prepletli, kar bi kmalu onemogočilo delovanje mehanizma.

Konična bobna v obliki prisekanih stožcev sta bila na zgornji postaji. Vsak je bil dolg 2,5 metra. Premer širšega dela je meril 2 metra, tanjšega pa 1 meter. Vzrok njune koničnosti je bil v ekscentrični lokaciji izogibališča na terenu. V trenutku srečanja v izogibališču je opravil spuščajoči se voziček 120 metrov daljšo pot od dvigajočega se, zato se je vlačilka prvega začela odvijati na širšem koncu, vlačilka drugega pa navijati na tanjšem. Povedano drugače, ekscentričnost lokacije izogibališča je določala, kolikšna mora biti koničnost teh prisekanih stožcev.

Tirnici v izogibališču sta bili dolgi po 16 metrov. Posebnost tekalnih kolesc vozičkov sta bila dva utora na obodu. Ta konstrukcijska novost je bila potrebna zaradi enojne nosilne vrvi. Tekalna kolesca spuščajočega in dvigajočega se vozička so v izogibališču prešla z nosilne vrvi na levo oziroma desno kovinsko tirnico, kar je omogočal dvojni utor.

Tovor je potoval v dolino dve minuti in pol do tri, dnevno pa so lahko opravili do 150 prevozov. Oglje so vsakič transportirali v dveh povezanih vrečah s skupno prostornino 1 do 1,2 m3. Sicer je bil voziček za prevoz oglja sila preprost, saj so ga sestavljali le dvoje kolesc, ročici, vezna letev in dve preklopni pasasti objemki. V primerjavi z ročnim transportom se je spravilo oglja z žičnico pocenilo s 16 do 22 krajcarjev na vsega 3 do 4 krajcarje za 1 m3. Voziček za hlodovino je bil nekoliko robustnejši. Od oglarskega se je razlikoval predvsem po ovalnih kleščah, ki so nadomeščale pasaste objemke. Klešče so grabile hlode do premera 58 cm, kar je pri klasični 4-meterski dolžini hloda pomenilo kubični meter prostornine in ustrezno težo okoli 700 do 900 kg. Skrajna dolžina hlodov za drogove, ki so jo še lahko prevažali z napravo, je bila 8 metrov, vendar je terjala počasnejšo in previdnejšo vožnjo, zlasti v izogibališču.

Zaviranje otovorjenega vozička je bilo samodejno z vetrno zavoro in ročno s pomočjo dveh pasastih čeljustnih zavor, ki sta objemali konična bobna. Posrečena je rešitev opozarjanja zavirača na trenutek, preden sta se vozička srečala in je bilo treba začeti dodatno zavirati. Vodilo ene od vlačilnih vrvi je bilo konstruirano tako, da je pri svojem premikanju levo - desno nekaj metrov pred vstopom vozičkov v izogibališče zadelo ob majhen zvonček, ki je s cingljanjem opozoril zavirača, kdaj mora ukrepati.

Stroški žičnice v Podkoritu
Celotna naprava je stala 4475 goldinarjev, od tega nosilna vrv 1570 goldinarjev, vlačilke 225 goldinarjev, zgornja postaja ali "strojnica" 300 goldinarjev, izogibališče 270 goldinarjev, zaviralne naprave skupaj z dovoznimi tirnicami 820 goldinarjev, ogrodja za vodilna kolesca vlačilk 180 goldinarjev, spodnja postaja s tirnicami 390 goldinarjev, ureditev trase skupaj z bivalno uto 370 goldinarjev in vozički 350 goldinarjev.

Spodnja, razkladalna postaja žičnice v Podkoritu ni bila v neposredni bližini Save Bohinjke, kot pri žičnici v Blatnem grabnu, zato so zgradili preprosto tirno napravo, ki je povezovala spodnjo postajo žičnice z desnim bregom Save Bohinjke pred Sotesko. Dolga je bila 320 metrov in je premagovala 14,3 metrsko višinsko razliko.

Transport hlodovine do Soteske, hlodovino so na spodnji postaji žičnice pretovorili na vozičke, ki jih je sila teže odpeljala do rečnega nabrežja. Tu so jih zvalili v Savo Bohinjko in voda jih je odnesla do žage v Soteski. Prav tako nimamo zanesljivih podatkov o tem, ali so natovorjene vozičke spuščali posamično ali v navezi, kako so jih zavirali in kako so prazne vlačili po progi nazaj navzgor. Morda z živino po trasi tirne naprave, morda na vozovih po vzporedni poti. Ni povsem nemogoče, da so bili vozički povezani z jeklenico na vitel, s katerim so jih spuščali in ponovno dvigali. V tem primeru so morali rešiti problem usmerjanja vlačilne jeklenice, ker je tirna naprava vijugala.

Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID


Janez Pikon

Oznake: FOT
eXTReMe Tracker