Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na pomoč so lahko priskočili le najboljši alpinisti

sreda, 27. oktober 2004, ob 15:20, Franci Savenc, ogledov: 1565

Delo, 27.10.04: Jeseniška gorska reševalna služba je zanesljivo ena izmed prvih postaj v Sloveniji

iz naših krajev

Na pomoč so lahko priskočili le najboljši alpinisti

Jeseniška gorska reševalna služba je zanesljivo ena izmed prvih postaj v Sloveniji Zaradi lokalne organiziranosti danes pokriva v glavnem le še jeseniško občino


Jesenice – Ob 80-letnici jeseniške Postaje gorske reševalne službe so njeni člani pred nedavnim na Jesenicah predstavili poslanstvo in delo nepoklicne, na tovarištvu in nesebičnosti temelječe humanitarne organizacije, ki je v zadnjih letih zaradi lokalne organiziranosti postaj odrinjena nekoliko ob rob. Ob tej priložnosti so izdali tudi zbornik. Uradni dokument o ustanovitvi jeseniške postaje gorske reševalne službe ni ohranjen in po vsej verjetnosti tudi nikdar ni obstajal, zanesljivo pa je bila jeseniška GRS ena izmed prvih postaj v Sloveniji.

Začetki reševanja ljudi, ki so se ponesrečili v gorah, kot organizirana dejavnost planinske organizacije, niso bili takšni, kakršno poznamo danes. Dejavnost alpinistov kot reševalcev se je porajala spontano – iz potrebe, ne pa kot sad premišljenega hotenja skupine gornikov o nekakšni formalni, organizirani obliki dejavnosti. Reševati so začeli iz nuje, ker ni bilo drugih, zadosti usposobljenih za takšno delo.

Gorska reševalna služba Slovenije je bila ustanovljena 16. junija 1912 v Kranjski Gori v okviru Slovenskega planinskega društva. Z zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je GRS dahnes opredeljena kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč ter deluje v okviru Planinske zveze Slovenije. GRS je organizirana v skladu s pravilnikom gorske reševalne službe Slovenije v 17 postajah, ki pokrivajo predalpski in alpski prostor v Sloveniji.

V začetku dvajsetih let se je pri nas močno razširilo planinstvo. V gore je začelo zahajati čedalje več ljudi, alpinizem je takrat prerasel stopnjo vodništva, ki so ga lahko gojili le bogati ali vrhunsko usposobljeni posamezniki. Narava pa je terjala svoj davek. Zmanjšati ga je bilo mogoče le z organizirano strokovno in tovariško pomočjo v kriznih trenutkih. In z gora je bilo treba vrniti tudi tovariša, ki mu ni bilo več pomoči. Ljudje, ki so ponesrečenim v nepristopnih stenah sploh lahko priskočili na pomoč, so bili prav najboljši alpinisti. Teh pa je bilo takrat na Jesenicah veliko. Dr. Miha Potočnik, član »zlate naveze«, ki sta jo tvorila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek in je predstavljala kakovosten vrh takratnega slovenskega alpinizma, je v kroniko postaje GRS Jesenice zapisal: »Na že večkrat objavljeni fotografiji iz avgusta 1924, po reševanju dr. Klementa Juga, ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla, ki je bila posneta za Aljaževim domom v Vratih, so pretežno jeseniški skalaši. Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo, ki je delovala v okviru osrednjega odbora. Na Jesenicah je bil poverjenik tega odbora dr. Aleš Stanovnik. Ekspedicija je reševala tako, da so jeseniški reševalci, predvsem člani turistovskega kluba Skala, hodili reševat v stene in brezpotja, od tam spravljali ponesrečene do planinskih steza, od tu naprej pa so prenos po voznih poteh v dolino nadaljevali gorski vodniki in nosači iz Mojstrane, Kranjske Gore in Rateč na severni strani Julijcev, na južni strani pa iz Bohinja.« Iz njegovega zapisa je mogoče razbrati, da so se leta 1924 v severni steni Triglava in njegovi bližnji okolici zgodile štiri smrtne nesreče. »V vseh štirih rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti in od tu naprej upravičeno lahko govorimo o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti, zato leto 1924 z vso pravico štejemo kot rojstno leto Postaje gorske reševalne službe Jesenice.«

Z napredkom alpinizma in gorništva nasploh se pojavi tudi sodoben, še zlasti hitrejši in za ponesrečenca lažji način reševanja. Sprva je helikopter v glavnem omogočal le hitrejši transport opreme in reševalcev v bližino nesreče. Prvi tečaj za reševalce letalce je bil organiziran leta 1974 na letališču Lesce. Pozneje so bili tečaji še na Pokljuki in na Brniku ter drugod. Zdaj si brez helikopterja ne moremo več predstavljati hitrega in učinkovitega iskanja, reševanja in transporta ponesrečenih.

»Osemdeset let so generacije planincev in alpinistov sledile klicu tovarištva, se včlanjale, izobraževale in izgorevale v vrstah gorskih reševalcev. Vedno je bil navzoč problem opreme in časa. Treba je bilo prepričati domače in delodajalce, da je to humano delo neodložljivo. Razvila se je organizacija, oprema in pomoč profesionalnih služb,« je članom GRS Jesenice čestital jeseniški župan Boris Bregant.

Tomaž Branc

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker