Snežak - Ali M Traven (kontaktiraj avtorja): Kavkaz | Ushba | Direktna
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 3.000 m
Ali M. is back! Po lanski izredni otvoritvi (NaŠpikana), se je sezona povsem sfižila. Pri prenovi garaže se mi je pod težo odpeljala valovitka in skupaj z njo sem treščil na dvorišče (S3, 26°, odsek 90°, 7 m, prepadno). Kompliciran zlom stegnenice! Ko so me na Jesenicah odprli, so zamenjali še kolke. Že res, da takih ne delajo več, ampak včasih se pa tut kej znuca.
Na rehabiliticijo sem odpotoval daleč na vzhod, na visokogorsko jezero. Tu sem si na neskončnih pašnikih, med konji, kozami in ovcami ter z obilo kumisa, povsem opomogel. Pred koncem leta sem se poln energije vrnil domov, pripravljen kot puška. Snega pa od nikoder! Vsak dan sem poslušal sikanje kolegov "kwaj zej ajga Ali, a boš kej odpelou al ja? Al sse usrou??". Nisem zdržal, rabil sem pobegnit v osamo, nekam daleč, nekam, kjer se je čas ustavil.
Pristal sem na Kavkazu, se nad vasico zaprl v stolp in meditiral. Gazdarica mi je vsak dan prinesla flašo čače in odnesla flašo urina (kasneje, se mi zdi, da flaš niti ni več menjala, ampak to je že druga zgodba). Sam s svojimi mislimi sem skozi edino lino vse dneve opazoval dvoglavi vrh in vse bolj se mi je prikazovala linija! Po parih mesecih je napočil čas, gora je poklicava!
Zarana iz vasice Mazeri krenem z oprtanimi dilami v hrib. Snega zgleda dovolj, vreme se nekaj kisa, ampak bomo že, a smo a nismo!? Opoldne sem že na sedlu med vrhovoma in postavljam bazni tabor. Zajame me snežno neurje, ki ne pojenja dan, dva, tri ... Cel teden sem že gor, hačapurija in čače mi je že zmanjkalo, razmera pa neugodna. Osmi dan se odločim - gremo! Butnem edini preostali gel, ki me kar ponese v steno. Plan je bil - zlesti na levi vrh, odsmučati do sedla, zlesti še na desni vrh in potem direktno v dolino.
Na levi vrh zlezem kar hitro, rutinirano opravim s seraki in špaltnami. Ker sem prvič na vrhu, postavim manjše obeležje. Vreme pa slabo, megla, piha, sneg mi mede v oči. Hitro se pripravim in zarežem po vesini. Par zavojev še gre, potem pa na rampi spihano in ledeno, zdrsujem (zgleda Lojze D. ni dobr zrihtal dil!). Nič od smučanja, pa tudi vidi se švoh. Hja - kar je, je. Spustim, leti k sneta skira, z veliko mehkobe padem mimo tabora na sedlu, vzamem brzino s seboj in v preži na kontra vrh. Začuda me prinese zelo visoko, do vrha potem kar poštamfam. No, tu se pa odpre vremenska luknja, zjasni se, veter ugasne, poboža me sonce.
Zategnem pancarje in hitro navzdol, par dolgih, da začutim strmino, potem pa poberem skok čez skalno stopnjo in direktno v žleb (S9, 77/89°, 1.200 m, izpostavljeno). Trrrdo, trese in ropota, dile škripajo, ampak ripajo! Izstrelim se v desno prečko, mal me nizko prinese, komaj ujamem greben na Guli pass. Uff, najhujše je za mano, užitkarsko karvam navzdol in par minut kasneje sem že pri kravcah v dolini. Krasno! "Do avta" bi reku, če bi ga imel. Tako pa zavijem k Marti, popijem ves pir in pojem vse suhe salame (zanimivo, čist drugačne, sladke z orehi).
Pokličem šoferja Datota, ki me zategne v Buba bar. Tu pa slavje, za spust se je že razvedelo! Častim rundo, dve, tri, ... ko se mi že ornk vrti, me odnesejo še v hotel na after. Tle se mi je stemnilo...
K sebi pridem, ko me nekdo močno trese za ramena. Počasi odprem oči, ves preznojen opazujem okoli sebe, slika se začne ostriti. Poznana soba, pa moja najljubša pižama z jelenčki, ura 8:04, na radiu nebulira Šalehar ... Ljubeč obraz se sklanja nad mano in mi šepeta: "Ali, vstan, zaspal si, šiht maš!".
Hvala Bogu, #ostalsemdoma!!!
#ampakdruhletgremzihr
Vsem ponavljalcem, ki jih tura mika, bi v vednost sporočil, da so smučarska pobočja Ušbe tudi po najbolj položni varianti kar strma. Če strmega smučanja ne obvladate, se te ture raje ne lotite, oziroma se dobro pozanimajte pri lokalcih (Laša, Gogi ali Jan, če se ravno potika po teh koncih) o razmeri.
Držte se, ostanite zdravi.
Za vas sem se oznojil,
Ali M. Traven
#born2ski-forced2work