Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S knjigo v gore - 1

PZS, 17.03.2020, ob 9. uri
S knjigo v gore (1) Tista lepa leta: Prvič na Mont Blanc - sam

Mojca Volkar Trobevšek in Rado Kočevar, soavtorja knjige
Foto Manca Ogrin

 

četrtek, 19. marec 2020, ob 05:29, Uredništvo G-L, ogledov: 306

Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja: Prvič na Mont Blanc - sam

Da vam bodo dnevi doma v času epidemije novega koronavirusa hitreje minili in da se boste lahko vsaj z mislimi preselili v gore, bomo vsak dan objavili krajšo vsebino iz knjig, izdanih pod okriljem Planinske založbe Planinske zveze Slovenije.

Začenjamo z alpinistično pripovedjo iz knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja, ki sta jo med platnice ujela Rado Kočevar in Mojca Volkar Trobevšek.

Prvič na Mont Blanc - sam

Septembra leta 1950 sem prvič obiskal gore izven tedanje države. Takrat to ni bilo enostavno, saj so za prestop državne meje veljali strogi predpisi. Zasebna potovanja so bila skoraj nemogoča. Potekale pa so že izmenjave alpinistov med našimi in tujimi planinskimi organizacijami ali pa organizirani obiski. Tako sem v začetku julija tega leta kot gorski vodnik vodil skupino planinskih funkcionarjev PZS po Tirolskih gorah in na Großglockner, v začetku septembra pa je Komisija za alpinizem pripravila odpravo v gorsko skupino Mont Blanca. V tej skupini naj bi sodeloval tudi jaz, kasneje pa so namesto mene dodelili v odpravo nekoga drugega. Potni list z vizumi sem že imel in Ivo Lukanc mi je pojasnil: »Z odpravo uradno ne moreš, imaš pa dokumente.«

Moj namen je bil spoznati štiritisočake in ledenike od blizu, zato sem se takoj odločil, da grem. Sam. Na lastne stroške. Z vlakom, seveda, drugače namreč ni bilo možno. Malo prej sem bil v avstrijskih gorah in navajen skromnosti, zato nisem pričakoval težav. Vprašanje je bilo samo vreme. Če bo ugodno, ne bo problemov. Tri zime sem že obiskoval naše gore v snegu in ledu. Celo nekaj zimskih prvenstvenih vzponov je bilo že za menoj. Tudi s stroški si nisem belil glave. Prenočil bom med vožnjo kar na vlaku in na klopeh železniških postaj. Na gori pa bom prenočil v koči oziroma v bivaku Vallot, kjer je na višini 4300 metrov prenočišče zastonj. Za hrano sem imel nekaj konzerv, mama pa mi je dala 10 ameriških dolarjev. Povratno železniško vozovnico do Chamonixa, celo prvi razred, sem poravnal z nekim honorarjem.

Zvečer pred odhodom sem se s kolesom in značilnim žvižgom, s katerim smo se alpinisti srečevali, pripeljal do promenade pred ljubljansko pošto, kjer sva se srečala z Miho Verovškom, ki pa je bil član odprave. Njemu sem zaupal svoj načrt, sicer pa po nasvetu Lukanca o tem nisem pripovedoval.

Sedmega septembra sem se z vlakom podal na pot. Noč sem prespal v čakalnici na postaji v Lyonu, a sem moral sredi noči žandarjem pokazati dokumente. Naslednjo noč sem prespal na železniški postaji v Chamonixu. Zvečer so čakalnico zaklenili in skriti sem se moral za peč, sicer bi me spodili ven. Po tako prespani noči sem zgodaj zjutraj odšel proti ledeniku Bossons. Ob njem je obratovala gondolska vzpenjača do vznožja Aiguille du Midi. Danes je ni več, le ostanki zgornje postaje so še vidni nad ledenikom. Ob žičnici sem se vzpenjal peš, ker nisem imel denarja za vzpenjačo, in po treh urah dosegel ledenik, po njem pa prišel do skalnega otoka, kjer danes stoji nova koča Les Grands Mulets. Vzpon vodi po grebenu mimo bivaka. Takrat so bile problematične številne ledeniške razpoke, vendar sem imel pred seboj sled, po kateri sem se vzpenjal. Malo s strahom pa sem le zrl v temno modre ledene razpoke. V spodnjem delu ledenika niso bile pokrite s snegom, tu ni bilo problemov. Nad 4000 metri pa je bilo drugače. Zanesel sem se na gaz in vendar sem se nehote spomnil na Jacquesa Balmata, prvopristopnika na Mont Blanc. Tudi on je veliko soliral po ledenikih in enkrat se ni vrnil ... Še danes počiva nekje v ledu. Sedaj je čisto normalno, da so pri hoji čez ledenike vsi navezani, kar je seveda edino prav, takrat pa o tem žal nisem razmišljal. Na splošno sem se solo vzponov izogibal. Toda bil sem že visoko na gori in turo sem želel dokončati. Drugih težav ni bilo in bilo je brezhibno vreme. Ponavljam pa še enkrat, to je bila napaka. Če bi takrat izginil v ledeniški razpoki, me verjetno ne bi nikoli našli.

Višina, ki sem jo dosegel nad velikim platojem pod bivakom, mi ni delala težav, čeprav sem že čutil neko utrujenost, ki je do takrat še nisem poznal. Ko sem pozno popoldne dosegel bivak, sem predvideval, da bo cilj naslednjega dne dosežen. Bila je namreč šajba, kakor pravijo alpinisti idealnemu vremenu. Za zajtrk sem odprl ribjo konzervo Delamaris. Pa nisem imel teka in sem jo dal v smetnjak. Miha Verovšek je dan ali dva pozneje konzervo videl, a mu ni prišlo na misel, da bi bila moja. V grebenu nad bivakom sem kmalu naletel na razbite ostanke ponesrečenega letala, ki je bilo last indijske letalske družbe in je kakšno leto prej v neurju strmoglavilo. Malo nelagoden občutek me je obšel, vendar sem brez težav dosegel vrh. Pogled z vrha je bil, kakršnega do sedaj še nisem videl. Bilo je okoli pol sedmih zjutraj. Jasno, brezvetrje. Pod menoj se je bleščal ledenik Mer de Glace. V snegu sem videl sledi v tej smeri in seveda številne vrhove. In kaj sedaj? Sledovi v snegu so vodili naprej proti vzhodu. Doma sem pripravil načrt: prečiti čez Mont Blanc du Tacul navzdol do Mer de Glace. Idejo sem dobil v Planinskem vestniku, kjer je celjski alpinist Andrino Kopinšek med drugim zapisal:

To je eno najlepših prečenj v Alpah, nikjer ne vidiš toliko štiritisočakov naenkrat kot tu ...

Odločil sem se ponoviti to doživetje. Dve leti pozneje sem v Planinskem vestniku napisal:
... zjutraj ob pol sedmih sem dosegel vrh in še isti dan prečil oba štiritisočaka, Mont Maudit in Mont Blanc du Tacul. Čeprav je bila to lahka tura, pa je bil to eden mojih najbolj tveganih gorskih podvigov. Tisti dan sem popoldne dosegel kočo Requin. Čeprav utrujen, sem hitel navzdol po sedaj kompaktnem ledeniku Mer de Glace. V Chamonixu sem kupil banane, jih v hipu pospravil in se ulegel na klop pri železniški postaji. Poleg nahrbtnika sem postavil še cepin, dereze in zaspal pozno v noč ...

To je bil moj prvi stik z najvišjim vrhom Alp in ledeniki. Bilo je enkratno in nepozabno, z eno samo željo: čim prej obiskati in podrobneje spoznati granitne stene in grebene. Želel sem si, da bi splezali kaj zahtevnejšega. Bil sem zagnan, dopolnil sem šele 22 let in želja se mi je uresničila že leto dni pozneje, ko sem se drugič vzpel na Mont Blanc, tokrat z italijanske, južne strani, čez ledene strmine Brenve. 

Odlomek je iz knjige Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja (Planinska založba PZS, 2019).

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker