Snežak - Aleš Rotar: V soboto, ko smo uspešno kruzali med zastoji po Avstriji s predarlške zibke smučanja, ...
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m
V soboto, ko smo uspešno kruzali med zastoji po Avstriji s predarlške zibke smučanja, kot jo sami poimenujejo, sem imel obilo razgledov na bolj ali manj znane gore in smuke z njih, Od Mehlsacka in Valluge na začetku do že skoraj domačih, tako rekoč ponarodelih špic. Ob Šilčku in Skiareni Wald sem ne le slutil obilo slovenskih smučarjev, prav privoščljivo sem poslušal veter in gledal v predvečerno difuzo. Ni pomagalo, kot berem. Še bolj je pritiskala teža opreme, ki sem jo za ture ali vsaj Abseits der Piste peljal na sprehod. Od velikih ciljev je na koncu sicer pod črto bilo nekaj ton premetanega pršiča prve vrste ob Variantenschiabfartih, še več jih je pa ostalo Blown in the Wind.
Prišedši srečno domov, kljub sumljivemu stegovanju vratu levo nazaj med vožnjo, a bo kaj v Karavankah, planem na net in na domači grudi ostane vedno zanesljiva Ljubeljščica. V evforijo me seveda spravi zadnji zapis pod razmere Doma na Zelenici o tričetrt metra novega, a hitro ugotovim, da opozorilo pristojnih služb zadeva februar 2019 .... Še nakaj klikov na Not Found 404 me spomni, da sem spet doma.
Na parkirišču sem se na razritem blatnem parkirišču zbal, da gradijo drugo cev ljubeljskega predora, potem pa ob parkomatu izpolnil dolžnost Lublančana ter plačal tri ojre v občinsko blagajno. Zato sem se primerno ogret prvih nekaj sto metrov prešvercal po sankaški progi, ob osmih zjutraj nisem pričakoval Geisterfahrerja nasproti, pravzaprav bi jaz imel to vlogo.... Po južnem, lepo z dežjem namočenem snegu sem v taistem dežju, nad 1300 m pa v rahlem sneženju in močnem vetru hitel gor. Hitel je relativno, zame je 600 na uro hitro, za turbo punco, ki je očitno trenirala za naslendji vikend, pa verjetno počasi. Po ratrak cesti, primerno razriti, je šlo hitro, urejena je, kot so včasih esterajherski soldati teptali progo v Kitzbuhlu (da mi ni treba omenjati osovraženega izraza afriških živali). Roko na srce, še prav nam bo prišlo, saj bo res dobra podlaga. Razveselila me je mladež, ki je na prvem ovinku pod bajto trenirala razrez snežne odeje, bravo njim in mentorjem! Pri koči kakšnega toplega sprejema ni bilo, navlekel sem še soft shell in v vihraju prav užival. Manj sem užival v ogledovanju spusta, vzhodni je očitno zanič, zahodni pa kaže od spodaj tako tako. Od najboljšega pršiča ni ostalo veliko, še največ klože in za okras trave. Speedy mladenka je imela z ultra sulicami več veselja navzgor, a se je dol grede hrabro borila s kložo.
Pod vrhom, sneg je bil še vedno več ali manj južen in nekaj naključnih cm na vrhu, pometa viharni veter, dilce pustim par metrov pod meteo anteno in v vetrovniku poslušam žvižganje, bučanje in opazujem vrtičnenje meglic okli Zgornjega Plota. Lahko bi si mislil, kakšna mizerija, pa še zdaleč ni bila, prvinsko veselje, da sem sam tam gori, me je držalo tudi dol med smučanjem. Presentljivo dobro je šlo, seveda ob pazljivem izbiranju linije, v dolinici pa je kloža seveda zahtevala lep zarez in nagib, vau! Dobra volja me ni popustila, vijugal sem vse do parkirišča, čeprav se je na 1300 podlaga grdo ojužila, pa še minsko polje je vedno bolj pretilo. Po sankaški sem se pripeljal vse do blatne ciljne arene. Dežju, vetru in tako tako razmeram navkljub ali prav zato #allwaysgoodtimes.