Janez Pikon: Ustanovitelj Kovinarske godbe in Požarne brambe v Bohinju, ter izjemna osebnost z 69 leti delovne dobe v železarstvu. 
Nikolaj Bernard se je rodil dne 14. novembra 1849, kot prvi od osmih otrok železarju iz Češke, ki ga je zaradi železarskega obrata v Bohinj pripeljal baron Žiga Zois. Zakonca Albert Bernard in Rozalija Küeller sta živela na Bohinjski Bistrici, hišna številka 100 »Pr' Alberto na Goričci.« Nikolaj Bernard in žena Ivana (Iskra), rojena 9. maja 1861 na Bohinjski Bistrici številka 12, (Forkelc), očetu Janezu Iskra in materi Margareti Ravnik, (Vorenovi), sta leta 1939 praznovala 60 letnico poroke. Njuna najmlajša hčer Elizabeta pa je mama Joža Hodnika iz Bohinjske Bistrice. Nikolaj Bernard je umrl dne 5. avgusta 1941 na Jesenicah v 91 letu starosti.
Komaj dvanajstletni fantič je prvič prišel v službo leta 1861 k »Freyherr von Zoisschen Eisenwerke zu Feistrich in dek Wochein.« Sprva je delal na Bohinjski Bistrici, zatem na Petrovi gori na Hrvaškem, nato na Jesenicah. Železarstva se je učil že od leta 1861 v železarskem podjetju na Bohinjski Bistrici, v tistem času je bil ustanovitelj Kovinarske godbe in prve Požarne brambe v domačem kraju in na Kranjskem. Po 69 letih neprekinjenega dela v isti stroki, ter pri isti firmi se je leta 1930 upokojil, ter tako postal takrat najstarejši gorenjski kovinar, morda tudi kovinar z najdaljšo delovno dobo na Kranjskem in v evropskem prostoru.
Na posebnem službenem spričevalu, ki mu ga je izdalo vodstvo fužin barona Žiga Zoisa na Bohinjski Bistrici leta 1869 je zapisano, da je Nikolaj Bernard delal v letih 1861 do 1868 kot stružilec »v splošno zadovoljstvo podjetja,« ko so leta 1869 prešle fužine na Bohinjski Bistrici v okvir takratne Kranjske industrijske družbe (KID) je Nikolaj Bernard ostal pri novih gospodarjih.
Ko je Nikolaj Bernard začel delati pri KID-u, je valjarna že izdelovala robato, okroglo in tračno železo različnih dimenzij. Največ pa je bilo valjanega železa za žeblje, tako imenovanih »cajnov« in veliko »frišarskega jekla.« To jeklo so takoj po valjanju ohladili v vodi, prelomili na želeno dolžino, polirali, pakirali in ga večinoma izvažali preko Trsta v Bombay. Tovarniško poslopje je bilo povsem na prostem, brez ograje. Razdeljeno je bilo po obratih, kot so: plavž, roštanca, oglarna, livarna, mizarna, strugarna, kovačnica, ključavničarska delavnica. Delavstvo v Bohinju je štelo okrog 300 mož in se je delilo glede na navedene obrate. Frišarji so bili tudi v Stari Fužini. Rudo so večinoma kopali na Rudnem polju, včasih pa so jo dovažali tudi preko Bače in iz drugih krajev. V proizvodnem postopku niso uporabljali premoga ali koksa, zgolj oglje. Vso surovino, kurjavo in pogonsko vodno silo so imeli v domačem kraju.
Cagle za valjarno so pripravili frišarji. Najzahtevnejši so bili dolgi izdelki, kot na primer razne več metrske osovine koles, ki so jih morali variti del za delom in jih zatem natančno stružili in zbrusili. Razen valjanih in kovanih polizdelkov so izdelovali tudi končne izdelke, ki so predstavljali sestavne dele posameznih strojev ali tehničnih naprav. Zelo zahtevna so bila na primer velika kotna zobata kolesa premera od 500 do 1000 mm. Zobovje takšnih koles so bili vliti, vendar jih je bilo potrebno še dodatno natančno obsekati, izpiliti in zbrusiti. Ta velika zobata kolesa so izdelovali najpogosteje za kupce na Dunaju, odlikovala pa so se po trajnosti in natančnosti izdelave, kar je zagotavljalo miren in tih tek v zobnikih. Izdelovali so mehanske dele za vodne žage samice, polnojarmenike, železne ograje za Ljubljano, priprave za čiščenje kanalov v Trstu, ter vodne turbine, bate in obroče za parne stroje v Ljubljani. V obratih na Bohinjski Bistrici so izdelali tudi vse sestavne elemente, razen pletenih nosilnih in vlečnih jeklenic za gozdarske žičnice KID-a na Gorenjskem.
Leta 1879 se je poročil z domačinko Ivano Iskra z Nemškega Rovta. To je bila prva poroka, ko so bili ženin in nevesta ter svatjeoblečeni v moderne obleke, ne več v narodne noše. Ko je železarna na Bohinjski Bistrici 7. oktobra 1890 pogorela, se je skupaj z drugimi bohinjskimi železarji preselil na Jesenice. Tam je delal do leta 1930, ko se je upokojil.
Bil je srednje velike in precej sloke postave, močnih brkov in ličnih kosti ter jasnih oči. Govoril je malo, njegov življenjski ideal so bili družina, služba, lasten dom in godba. Nikolaj Bernard je začel zbirati okoli sebe nadarjene fante, delavce kovače, ki so leta 1874 ustanovili prvo kovaško godbo v Bohinju. V tej mali godbi na pihala je postal Nikolaj Bernard kapelnik. Zasedba male pihalne godbe je igrala samo vesele domače viže, s tem pa je med ljudmi Bohinja in Gorenjske začela prebujati navdušenje za slovensko glasbeno ustvarjalnost. Še danes živijo spomini na te ustanovitelje prve bohinjske godbe, ki se je imenovala Kovinarska godba. Vodja te prve bohinjske in slovenske godbe je bil Nikolaj Bernard (Albertov Miklavž), prvi predsednik Katoliškega prosvetnega društva na Jesenicah. Poleg njega so v prvi kovinarski godbi na Kranjskem igrali še Forklčev Jaka (Jakob Iskra), Štangelnov Luka (Luka Šoberl), Plajarjev Janez (Janez Mencinger), Brenčov Francl (Franc Preželj), Repinc, Žmitek, Žen, Torkar, Čop in Kodrov Miha (Miha Ravnik). Morda so bili še nekateri drugi zraven, pa se jih ne spominjam, naj mi oprostijo, če so izostali.
Leta 1882 so v Bohinju ustanovili Požarno brambo »Gaslilsko društvo,« ki je pod svoje okrilje sprejelo tudi Kovinarsko godbo. Vadili so pri Nikolaju Bernardu doma »Pr' Alberto na Goričci,« pozneje pa v mizarski delavnici in sicer ob sobotah in nedeljah, včasih pa tudi med tednom. Igrali so lažje koračnice, valčke, polke, venčke slovenskih narodnih pa tudi uverture. Češki valčki so predstavljali železni repertoar takratne zasedbe. V Bohinju je bil Nikolaj Bernard tudi organist od leta 1885 do 1889, ko se je preselil na Jesenice in si zgradil hišo, kjer je sedaj Gregorčičeva ulica 10.
Po selitvi na Jesenice je bil tudi prvi kapelnik tovarniške godbe na pihala. Pod njegovim vodstvom je bilo prirejenih veliko uspelih koncertov po Kranjskem in vsej Sloveniji. Iz njegove šole je izšlo več dobrih godbenikov, ki so širili glasbeno kulturo daleč naokoli. Vestni Nikolaj Bernard je bil več let predsednik prvega Delavskega konsumnega društva na Jesenicah. V zadnjih letih življenja je Nikolaj Bernard zapisal spomine dolgoletnega nepretrganega dela železarskega mojstra.
Vir: Jože Hodnik - kronika, Vladimir Vilman, Lambert von Pantz, delavstvo KID, Peter Colnar, foto arhiv: Gorenjski muzej Kranj, Gorenjci.si, alami.com
Janez Pikon