Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rokopis - Jože Podlipnik

MOJA GORSKA POT SKOZI ČAS - seznam gora, planinskih koč, bivakov ... s prvimi pristopi, razvrščenimi po nazivu, nadmorski višini, dnevu obiska in času pristopa========== Arhiv: Bohinj ==========

Video: Rokopis - Anžlinov Joža

Chamonix v FrancijiNajboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto ... Domačini iz tistega časaTakoj po ustanovitvi se je klub imenoval Smuški klub Bohinj. Dne 26. decembra 1930 je klub organiziral odmevno Smuško akademijo v dvorani Prosvetnega doma ...
Triglav SKI (Rodar)Rodar iz Bohinjske Bistrice, po vzorcu zlomljenih smuči, ki so jih turisti in vojaki pustili v Bohinju. Kolar Franc Rozman je izdeloval odlične jesenove smuči pod blagovno znamko Triglav SKI (znamenite in poznane cofarce) ... Tekaški maraton na jezeruOd starta pri Svetem Janezu je potekala proti severu in vodila po položnem svetu mimo karavle v Gostem lesu ...
četrtek, 26. december 2019, ob 05:29, Janez Pikon, ogledov: 821

Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto ...Janez Pikon: Smučarski tek na 18 km v Bohinju, februarja 1937, nastopila je vsa tekaška elita tistega časa (Anžlinov Joža).

Jože Podlipnik (Anžlinov Joža): Obdobje po prvi svetovni vojni, čas nastanka domačih in osrednjih društev v okviru katerih se je razvila organizirana turistična dejavnost in Bohinj v letoviščarsko, ter prvo zimsko športno in smučarsko središče. Športno smučanje se je v Bohinju začelo razvijati po letu 1920 in se v kratkem času hitro razmahnilo. Bohinj leži v prekrasni dolini obkroženi z vrhovi Julijskih Alp, katerih zasnežena pobočja dajejo pozimi edinstven čar in privabljajo množice smučarjev, poleti pa je izhodišče za številne planinske poti in plezalne ture. Bohinj je postal eden izmed uglednih zimsko športnih središč srednje Evrope, zaradi ugodnih snežnih razmer in lepih smuških terenov. Kraj je postal prava zibelka zimskega športa zgornje Gorenjske.

Prvi smučarji v Bohinju so bili lovci in gozdarji, ki so potrebovali smuči za opravljanje službe na terenu ...V začetnih časih so se za vse discipline izdelovale smuči doma v mizarskih delavnicah. Leta 1908 pa jih je začel izdelovati kolar Franc Rozman, Rodar iz Bohinjske Bistrice, po vzorcu zlomljenih smuči, ki so jih turisti in vojaki pustili v Bohinju ...Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto ...Jože Podlipnik (Anžlinov Joža): Obdobje po prvi svetovni vojni, čas nastanka domačih in osrednjih društev v okviru katerih se je razvila organizirana turistična dejavnost in Bohinj v letoviščarsko, ter prvo zimsko športno in smučarsko središče ...Športno smučanje se je v Bohinju začelo razvijati po letu 1920 in se v kratkem času hitro razmahnilo ...

Prvi smučarji v Bohinju so bili lovci in gozdarji, ki so potrebovali smuči za opravljanje službe na terenu. V začetnih časih so se za vse discipline izdelovale smuči doma v mizarskih delavnicah. Leta 1908 pa jih je začel izdelovati kolar Franc Rozman, Rodar iz Bohinjske Bistrice, po vzorcu zlomljenih smuči, ki so jih turisti in vojaki pustili v Bohinju. Kolar Franc Rozman je izdeloval odlične jesenove smuči pod blagovno znamko Triglav SKI (znamenite in poznane cofarce). Za skakalne smuči je veljalo, da so morale biti iz jesenovega lesa, samo mlada debla, ker je bil les bolj prožen. Sami so les posekali in ga primerno posušili (les so uvažali tudi iz Slavonije), ter ga obdelovali. Skakalne smuči so bile dolge od 220 cm do 240 cm, široke 12 cm in od 2 do 2,5 cm debele. Spodnja drsna površina je imela 3 žlebove (grabnce), da je smučka drsela bolj ravno po snegu. Teža takih smuči je znašala do 6 kg, z različnimi vzorci, odvisno od ročnosti izdelovalca, vendar se je oblika iz leta v leto izpopolnjevala.

Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto ...Tomaž Godec se je pričel ukvarjati s smučarskim športom že v letu 1920. Na njegovo pobudo so obnovili malo Žižkovo skakalnico ...Bohinj leži v prekrasni dolini obkroženi z vrhovi Julijskih Alp, katerih zasnežena pobočja dajejo pozimi edinstven čar in privabljajo množice smučarjev, poleti pa je izhodišče za številne planinske poti in plezalne ture ...Uspelo mu je zagotoviti sredstva od dveh takratnih bohinjskih občin. Med številnimi tekmovanji po Evropi se je spoznal z norveškim skakalcem in graditeljem skakalnic inž. dr. Torleif Tunold Hanssenom ...Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto ...

Tomaž Godec se je pričel ukvarjati s smučarskim športom že v letu 1920. Na njegovo pobudo so obnovili malo Žižkovo skakalnico. Prva skakalnica v takratni Jugoslaviji je bila nekoliko manjša. Tam je skočil Jože Pogačar 9 metrov, kar je bil prvi državni rekord. Leta 1921 so bile v Bohinju že izvedene prve Jugoslovanske smučarske tekme. Velja omeniti tudi Slavka Avsenika, ki je leta 1951 v Bohinju na 25 metrski skakalnici treniral 16 bohinjskih fantov.

Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto ...Prva skakalnica v takratni Jugoslaviji je bila nekoliko manjša. Tam je skočil Jože Pogačar 9 metrov, kar je bil prvi državni rekord ...

Bohinjski smučar in organizator Tomaž Godec je v letu 1927 razmišljal, kako bi v Bohinju zgradili 50 metrsko skakalnico, za takratne razmere največjo v Sloveniji in Jugoslaviji. Uspelo mu je zagotoviti sredstva od dveh takratnih bohinjskih občin. Med številnimi tekmovanji po Evropi se je spoznal z norveškim skakalcem in graditeljem skakalnic inž. dr. Torleif Tunold Hanssenom. Zaprosil ga je, da sta pregledala terene v Bohinju in izbrala mesto za skakalnico. Naredila sta načrte za gradnjo. Takoj naslednje leto so pričeli z deli in jeseni leta 1929 je bila skakalnica dograjena. Mnogo mož je takrat modrovalo ob skakalnici in menili so, da bi se vsak, kdor bi šel čezenj, polomil. Leta 1930, ko je zapadlo precej snega je Tomaž Godec skupaj z gospodarjem in očetom domačije Tazgorn na Poljah poskrbel, da je bila skakalnica in okolje odlično pripravljena. Tazgorn je bil takrat gospodar skakalnice. Iz Norveške dežele je pripotoval sam projektant inž. dr. Hanssen, ki je takrat veljal tudi za odličnega skakalca. Tako za Bohinj, Slovenijo in Jugoslavijo je bil to velik praznik in pomemben dogodek. Na dan tekmovanja se je pod bohinjsko velikanko zbralo par tisoč gledalcev iz vseh krajev naše dežele in tujine. Prvi se je spustil po zaletišču inž. Hanssen. Ob skakalnici je zavladala popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh. Ob doskočišču se je razlegalo kričanje in bilo je tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več. Od Jugoslovanov so si čez skakalnico upali trije hrabri fantje, kasneje znani skakalci, Bogo Šramelj, Franc Palme in Albin Jakopič. Bogo Šramelj je postavil nov jugoslovanski rekord, ki je znašal 32 metrov, Norvežan Hanssen pa je skočil 43 metrov in se številnim gledalcem trajno zapisal v spomin.

Najvažnejša prireditev je bila leta 1931 na kateri so se zbrali smučarji Češke, Poljske, Norveške, Jugoslavije, Avstrije in Nemčije, kajti zgrajena nova 50 metrska skakalnica na Poljah med Bohinjsko Bistrico in Bohinjskim jezerom (Ribčev Laz) je bila pravi magnet in glas o velikanki se je hitro širil po domovini in Evropi.

Dveletni premor je spremenil marsikaj in preko skakalnice na Poljah se je spustilo že okrog 20 bohinjskih fantov, ki pa še niso imeli izdelanega sloga. Med njimi je bilo tudi bohinjsko dekle (Spotčova Anica, kasneje poročena Stare) iz vasice Žlan ob skakalnici, ki se je nekajkrat kar v kikli s terenskimi smučmi korajžno pognala preko hrbta bohinjske velikanke.

Leta 1934 ji iz Norveške pripotoval trener Sigmund Guttormsen, ki je treniral jugoslovanske skakalce. Na mednarodni tekmi je trener Sigmund Guttormsen postavil nov rekord skakalnice, nova daljava je bila 53 metrov in je veljal še dolga desetletja kasneje, do povečanja skakalnice, prenovljena pa dopušča skoke do 70 metrov. Domačin Franc Arh (Lavdanov Francl iz Bistrice) je bil na istem tekmovanju drugi najdaljši s skokom dolgim 52 metrov.

Kasneje je bila skakalnica na Poljah vedno dobro obiskana z raznimi odmevnejšimi prireditvami, kot npr: Slovansko prvenstvo, mednarodne tekme, državna prvenstva, klubska tekmovanja itd. Številni znani skakalci so merili svoje moči na Hanssenovi skakalnici, Horšnar, Janez Polda, Albin Novšak, Rudi Finžgar in drugi, zato ne bi bilo prav, da bi zgodovinska Hanssenova skakalnica, prišla v pozabo.

Rokopis - Jože Podlipnik (Anžlinov Joža), hranijo njegovi domači


Jože Podlipnik (Anžlinov Joža), smučarski tekač in skakalec

Leta 1931 so organizirali prvenstvo Bohinja v smučarskem teku na 12 km. Sodelovalo je več kot 90 tekmovalcev, zmagal pa je Jože Podlipnik (Anžlinov Joža), domačin in priznan bohinjski športni delavec. Rodil se je leta 1914, smučarskem športu se je zapisal davnega leta 1928. Član domačega smučarskega kluba je bil polnih 60 let in eden od mnogih bohinjskih fantov, ki jih je norveški trener dr. Torleif Tunold Hanssen navdušil za smučarske skoke in teke. Razvil se je v dobrega skakalca, tekača in kombinatorca, še posebno uspešen pa je bil v smučarskem teku na 18 km. Velikokrat je zmagal na klubskih tekmovanjih in se večkrat izkazal na državnih prvenstvih, še zlasti na državnem prvenstvu leta 1936, ko je bil med prvimi in je zmešal 'štrene' odličnim gornjesavskim tekačem. Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član Jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto. Tista leta je bil smučarski tek v Bohinju zelo priljubljen. Klubskega prvenstva v smučarskem teku na 12 km se je udeležilo več kot 90 tekmovalcev, tudi njegovi hčerki Helena in Darinka sta šli po njegovih smučinah in uspešno tekmovali v mladinskih vrstah, ter dosegli lepe uspehe v smučarskem teku na evropskem prvenstvu in FIS tekmovanjih v Bohinju.

Na svojih dolgih turno smučarskih pohodih po bohinjskih gorah so se sprva zatekali v planšarske staje, ki so jih najeli v ta namen. Ob zavzetem sodelovanju Tomaža Godca, domačina iz Bohinjske Bistrice so Skalaši zgradili svoj dom na Voglu in Komni. Tomaž Godec je v obdobju med obema vojnama mnogo prispeval za razvoj planinstva in zimskega športa v Bohinju. Pod njegovim vodstvom so v Bohinju organizirali več mednarodnih prireditev v smučarskih tekih in smučarskih skokih, zato ni nič čudnega, da se je skoraj vsa bohinjska mladina navdušila za smučanje, šport je v tistem času veljal za glavno razvedrilo. Takoj po ustanovitvi se je klub imenoval Smuški klub Bohinj. Dne 26. decembra 1930 je klub organiziral odmevno Smuško akademijo v dvorani Prosvetnega doma (danes TUŠ, trgovina Lipa). Častna pokrovitelja sta bila župan Mavrič in kapetan Maksimović. Program je prenašal v eter ljubljanski radio. Dne 20 - 24. februarja 1931 so pod najvišjim pokroviteljstvom Kralja Aleksandra potekale 1. mednarodne zimskosportne tekme.

Tomaž Godec se je že v otroštvu navduševal za smučanje in planinstvo. Med prve smučarje v Bohinju sta ga pritegnila dr. Jesenko in Rudolf Badjura, ki sta mu dala prve osnovne nauke in ga vzgojila v odličnega športnika. Prvič je nastopil leta 1922 na prvih tekmah za Gorenjsko in bil v mladinski konkurenci v tekih prvi. Leta 1923 je nastopil na državnem prvenstvu v Planici in zasedel kot mladinec tretje mesto. Že v svojih mladih letih je okusil trdo življenje. Med služenjem vojaškega roka v Ljubljani je njegov brat zapravil domače posestvo in tako se je morala njegova mati po moževi smrti preseliti na Bled. Še preden je odslužil vojaški rok je dobil ponudbo Radovljiške posojilnice za odkup očetovega doma. Odločil se je in s svojimi in materinimi skromnimi prihranki, odkupil nekdanjo domačijo, tako sta z materjo pričela novo življenje. Mati je pomagala sosedu, Tomaž se je zaposlil na žagi. Znova se je posvetil športu in s prijatelji zimskega športa so 21. oktobra 1928 ustanovili Smučarski klub Bohinj. Pri ustanovitvi kluba so poleg Tomaža sodelovali še: Jože Sodja, Jaka Rozman, Janko Tomažič, Konič, Slavko Budkovič in Jože Podlipnik (Anžlinov Joža). Organizirali so več medklubskih in važnejših tekem. V Smučarskem klubu Bohinj je Tomaž Godec združeval nekaj smučarjev, ki so se kasneje razvili v odlične športnike in sicer: Albina Novška, brate Jožeta, Jaka in Franca Podlipnika (Anžlinovga Franca), Mirka, Janka in Ilijo Pristavec, Lojza Logarja, Franca Arha, Alojza Odarja in druge. V tistem času je bil v Bohinju poudarek na nordijskem smučanju.

Februarja 1937 so v Bohinju organizirali državno prvenstvo v klasični kombinaciji. Dvodnevno tekmovanje je spremljal tudi takratni časopis »Jutro«, ki so o tekmovanju veliko pisali. Tekači na startu, včeraj so se v Bohinju začele tekme za državno prvenstvo v klasični kombinaciji s tekom na 18 km, kjer je zmagal Gregor Klančnik pred Francem Smolejem. Že v smučarskem teku včerajšnjega dne še bolj pa danes je Bohinj oživel. Za prvenstvom LZSP je postal sedaj tudi prizorišče tekem za državno prvenstvo v klasični kombinaciji. Danes je bil na sporedu tek na 18 km in sicer samostojno za savezno prvenstvo in obenem, kot prvi del klasične kombinacije za državno prvenstvo.

Na startu je bila z malimi izjemami zastopana skoraj vsa jugoslovanska elita. Za smučarski tek na 18 km se je prijavilo 36 tekmovalcev, od tega 13 za kombinacijo (teki - skoki). Žrebanje je bilo opoldne, razumljivo je zanj med tekmovalci vladalo izredno zanimanje. Med »samostojnimi« so imeli razen Avgusta Jakopiča vsi favoriti srečo. Bolj znanim so bile dodeljene naslednje startne številke: Crnobori (5), Gustl Jakopič (7), Kerštajn (22), Ivan Petrič (32), Franc Smolej (35)... Med »kombinatorci« pa prvak LZSP Dekleva (6), Pribošek (20), Lovro Žemva (29), Rado Istinič (31) in Gregor Klančnik (36), ki je imel zadnjo številko.

Pol ure pred startom je traser, bivši internacionalec Nani Bervar raztolmačil tekmovalcem progo. Od starta pri Svetem Janezu je potekala proti severu in vodila po položnem svetu mimo karavle v Gostem lesu proti Hanssenovi skakalnici, kjer se je vzpela na višino nad vasjo Žlan in zavila na levo po obronkih preko polja k vasi Savica, prekoračila most čez Savo in se nato v zelo strmem vzponu dvignila na južno pobočje Rudnice. Odtod je bil smuk v dolino, nato pa je krenila na državno cesto za vasjo Stara Fužina, ter preko hudournika Mostnice še enkrat navkreber, ter se vrnila po poti, ki vodi s planine Vogar po travnikih mimo jezera na cilj, ob cerkvi Sv. Janez. Najtežji del proge je bil pri 7 km, to je ob vzponu na Rudnico, kjer se je dvignila proga na razdalji 800 m za 200 višinskih metrov. Merila je dobrih 18 km z višinsko razliko nad 350 m, tehnično ni bila pretežka, ker je bila zelo pregledna.

Vir: Neznani avtor predstavi Jožetovo požrtvovalno delo v domačem klubu in številne uspehe na domačih in mednarodnih prireditvah po Sloveniji in Evropi


Janez Pikon

Oznake: FOT
eXTReMe Tracker