Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki Paradiž

AO Kranj, 07.07.2019
Kranjčani in Veliki Paradiž

ponedeljek, 8. julij 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 289

AO Kranj: V petek ob 22.00 je avtobus kranjčanov odpeljal proti dolini Aoste. Zbudili smo se ...

... v temačnem, meglenem in deževnem Pont Valsavaranchu. Po slabi uri so pričeli italijanski oblaki kloniti pod veliko količino gorenjske trme in čez celotno turo smo se lepo nastavljali soncu (iskali senco in ohladitev). Času primerno je bila koča Vittorio Emanuele II napolnjena, živčnost osebja pa razumljiva. Tudi 50 žejnih za šankom ni pomagalo. Preostanek dneva smo preživeli ležerno: preizkušali temperaturo jezera, uživali v razgledih, preživljali rahla višinska neugodja in pa hladili sveže zvit gleženj. Ob zanimivi dvohodni večerji – kaneloni ali juha za predjed in kos cvetače s prilogo mesa – je padel dogovor, da odrinemo z nočjo in se izognemo definitivni gneči.

Ob 3.30 se je po spalnih kompleksih razlegel zanimiv glasbeni mix budilk. Harmonika ali tuc-tuc, v desetih minutah smo v jedlinici zobali prepečenec z marmelado in pa srebali zvodenelo kavo.
V hrib smo krenili lepo v račjem redu, kolona pa se je kmalu raztegnila in razdrobila. Nekateri so tekmovali s časom, drugi pa lepo po nedeljsko štamfali. Zgodnja ura je lepo pihala na dušo, saj smo lahko spremljali prebujanje vršacev ter uživali v bolj samotni hoji. Pa tudi sneg še ni bil ojužen. Očitno je cvetača naredila svoje in skoraj vsem, tudi zvitemu gležnju, se je na vrhu prikazala Marija. Preostala dva pa jo bosta bržkone videla ob kaki drugi priložnosti.
Na poti proti koči smo se umikali številnim GV-jem, ki so na vrvi vlekli hudo sopeče moderne hribolazce. Povratek je bil hiter, preostalega časa pa je bilo še ogromno. Tako, da smo se do drugega dela – ledeniškega tečaja, lepo zavlekli ob in v jezero. Tečaj je popoldan, pod soncem, vodil Klemenčič, ostali pa smo se znojili že samo ob gledanju.

Ko smo uspešno opravili z obveznostmi, pa se je začel zabavni program. Pod vodstvom moškega ega (pa ne upaš – kva ne upam!?) sta ga otvorila Merlak in Kastelic z uprizoritvijo Luže in svoje smuči spoznala z jezerskim dnom. Skozi zrak je švigal tudi enojec in pristajal na riti tistih, ki so se prvič povzpeli 4 tisočake nad morsko gladino. Nato pa le še pivo, petje in pivo dokler nas ni ujel spanec (beri: naveličani Italijani).

Naslednji dan je sledil povratek, nekateri so jutro izkoristili in se povzpeli še na bližnji hrib Tresenta. Preostali pa so čas krajšali s praznjenjem oskrbniške zaloge, vici, opravljanjem in čiščenjem. V Kranj smo prispeli v poznih večernih urah in z zahvalo neumorni trojici, se nam je najbrž večini še nekaj dni pelo: “Petelinček kikirika, cela vas se že budi, jaz pa punčka sem velika, ki še vedno sladko spi.”

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker