Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prve ne pozabiš nikoli

AOPDNG, 03.07.2019

torek, 9. julij 2019, ob 05:27, Mitja Filipič, ogledov: 452

Velika Mojstrovka, Smer Debelakove, IV+/IV, 450 m

Po uspešno zaključenem izpitu iz letnega alpinizma sva z Mitjo peljala tri tečajnice in enega tečajnika prvič v alpinistično smer v hribe. Odločili smo se, da jih peljemo v Smer Debelakove v Veliko Mojstrovko, saj je smer dolga 450 metrov, torej se fajn naplezaš, in je mestoma precej izpostavljena za smer četrte stopnje.

Med vzponom so tečajnice in tečajnik spoznali različno kvaliteto skale, od največje podrtije do kompaktnih odsekov. Navdušenje je bilo praktično ves čas v zraku, le na kakšnem detajlu smo na trenutke zaslišali rjovenje, kletvice in globoko dihanje. Na srečo se meni tokrat ni potrebno na dolgo razpisati, saj so za to poskrbele mladinke. Mladincu oprostimo, ker je za daljše obdobje odšel oskrbovat planince v Kočo pri Triglavskih jezerih in ga ne želimo motiti s socialnimi mediji (tisti naš absurdni chat naj vselej vsako toliko preveri, če je slučajno preseglo meje normalnega in naj takrat pokliče v Idrijo).
V glavnem, tečajnice in tečajnik so se izjemno dobro izkazali, so polni dobre volje in zagnanosti in jih bomo z veseljem še kdaj peljali v vertikalo.
Naslednjič gremo v kaj bolj kompaktnega, da vidite, da niso vsi hribi tako podrti.

Vtisi:

Anja Podlogar: Prve ne pozabiš nikoli so rekli naši inštruktorji, ki so nas s polno volje in potrpljenja odpeljali na prvi vzpon. Letni del izpita smo naredili, tako da smo se končno lahko preizkusili na realnem terenu. Dobre volje ni manjkalo že v petek zvečer, ko smo štartali proti Lepeni. V bivaku smo ob pivi še malo predebatirali kako in kaj ter se odpravili spat. Po močni jutranji kavi in polovici panina, smo se razdelili na dve navezi, si razdelili opremo in se z avtom pripeljali na Vršič. Do začetka smeri, ki ni bil začetek, smo pridno prigazili čez melišča in snežišče čez dobre 2 uri. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, smo prišli previsoko in se malo zgubljali, potem pa se odločili, da v smer vstopimo 50 m višje od dejanske vstopne točke. Težavnost plezanja naj ne bi bila problem, so rekli (IV+ /IV). Sledilo je pripravljanje in prva naveza, Aleks, Lovro in Nastassja so že bili v steni. Z Mitjo in Izo smo tvorili drugo navezo. Kot zadnja v navezi sem iz vseh komentarjev izluščila, da začetek ni tako zelo lahek kot se zdi. Ko sem izbila oba klina in tudi sama končno začela plezati, sem iz same evforije v smer vstopila kar s telovadnimi copati, ki v plati niso bili dobra izbira. Takrat sem tudi opazila, da nimam obutih plezalk. Preobuvanje sredi stene ne bi več ponovila, ha. Kot zadnja sem pokasirala tudi veliko padajočega kamenja, s »pazi kamen« pa sem jo boljše odnesla od Nastassje, ki je imela s kamnom večji boj, vendar je steno preplezala brez težav. Extreme! Smer je bila dolga in višje kot smo bili, lepše je bilo. Počasi sem se sprostila in začela uživati, dan pa je bil kičast in brez oblačka. Jalovec in Mangart sta nam cel čas sledila in nas častila s prekrasnim pogledom. Po dobrih 8 urah plezanja sem kot zadnja od navez priplezala na vrh Velike Mojstrovke! Kako veselje vseh štirih tečajnikov in Mitje ter Aleksa, ki sta komaj čakala, da nas po alpinistično krstijo. Na zdej, če smo preživeli teh 450 m stene, bomo tudi tiste 3 udarce s štrikom po riti. Malo smeha, malo au-au-aua in evo, krščeni! Hvala še enkrat za potrpežljivost in vso dobro voljo. Na vrhu nas je obiskal tudi Rok, ki se je cel dan potikal po hribih in potrpežljivo (3h!) čakal, da prilezemo gor. Sončni zahod na vrhu je bil še dar naših Julijcev, ki so nas očitno toplo sprejeli. Sledil je sestop v dolino in tik pred temo smo hvaležno stopili na asfalt, kaj stopili, ulegli smo se sredi ceste na Vršiču in relaksirali mišice. Po celem dnevu smo se tudi zavedeli, da smo lačni in po športno smo zmazali par pic. V Lepeni je sledil lep večer, potem pa so kmalu sklopile baterije do naslednjega dne. V nedeljo smo brez slabe vesti preležali ob Soči, pomahali Trenti, Bovcu in se odpravili domov. Vikend je bil res lep, hvala vsem za dobro družbo!

Iza Abramič: Takoj po opravljenem izpitu letnega dela smo ekipa nadobudnih tečajnikov že delali plane za prvi plezalni vikend v hribih. Na četrtkovem sestanku smo načrt še potrdili, dorekli podrobnosti in v petek že hiteli proti koči v Lepeni. Držali smo se reka ‘rana ura zlata ura’ in ob 5:30h že pakirali opremo po nahrbtnikih, se razdelili po navezah in se polni pričakovanj kmalu odpeljali na Vršič. Dostop se je zaradi prečenja strmega melišča rahlo zavlekel, a smo ob 10:15h prispeli pod steno, nekateri že prestrašeni do kosti zaradi neprijetne poti. Napetost se je stopnjevala z napredovanjem naveze pred nami, ki je prožila kamenje mimo naših glav. Nekako se zberemo, prva naveza Alex-Nastassja-Lovro začnejo plezat, kamni se neusmiljeno prožijo. Že so se začela pojavljati vprašanja v stilu ‘kej mi je blo tega treba’, ko je dodaten šok ustvaril kamen, ki je poskrbel za krvavo markacijo na začetku prvega raztežaja. Nastassja se v svojem stilu ni predala in z devetimi prsti nadaljevala, za njo smo se odpravili še druga naveza Mitja-Iza-Anja. Pot nas je nekje do polovice smeri vodila po zelo krušljivi skali in poskrbela, da smo se zdrznili vsakič, ko je kdo zakričal ‘pazi kamen!’. Razpoloženje se je z višino in čvrstostjo skale občutno izboljševalo, za dodatno veselje je poskrbel razgled na okoliške hribe. Po zadnjih raztežajih takrat že uživaške plezarije smo po 8h urah prispeli na vrh Velike Mojstrovke in si ob sončnem zahodu čestitali ter prejeli par krepkih po riti. Sledil je (spet ne preveč prijeten) sestop, dogodivščine v marketu Trenta in končno zaslužena piva. Naslednji dan smo plezanje zamenjali za sproščanje ob Soči in tako zaključili pester vikend. Zdaj, ko sem varno doma, lahko rečem, da so se vsi ‘nikoli več ne grem u hribe’ in zakej nism ostala doma’ že spremenili v ‘kam remo za vikend?’. Hvala Mitja, Alex in Rok za potrpljenje, dobro voljo in deljene izkušnje.

Nastassja Šavli: Bo povedala v živo ob mrzli bjrci ... coming soon!

Lovro Kapušin: Čakam, da pošlje mesidž iz Doline Triglavskih jezer.

Aleksij Kraljič

Oznake: ALP, , USP
eXTReMe Tracker