Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mlada kuharica,

Dnevnik, 21.06.2019 19.47
Koča na Blegošu: Mlada kuharica, kuža in Cvetje v jeseni

 

torek, 25. junij 2019, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 328

Dnevnik - Katja Petrovec: ... kuža in Cvetje v jeseni | Koča na Blegošu

Nedeljski dnevnik obiskuje okolju prijazne koče. Tokrat smo obiskali kočo na Blegošu (1391 metrov).

Blegoš in južna pobočja tega poljanskega velikana nas popeljejo v svet strmih travnikov, gozdov, samotnih kmetij in cvetja. Ni naključje, da so posneli tu eno največjih ljubezenskih zgodb v zgodovini slovenskega filma, Cvetje v jeseni, in najbrž je ni romantične duše, ki se ob toplem dnevu ne zlekne na mehke travne blazine Blegoša in zazre proti Triglavu. Če kaj, ima ta kopasti hrib vse atribute, da privablja planince vseh sort in vetrov, tiste, ki se učijo prvih gorskih korakov, ter druge, ki si želijo »še vsaj enkrat« zadihati gorski zrak.

Zvezda koče – Rožle

Najhitreje in najlažje je priti do koče na Blegošu s Črnega Kala, komajda kakšna ura je do tja in od gozdne ceste le manjša strmina, pa že uzremo kočo pod vrhom. S svojim veselo mahajočim repom jo varuje in pozdravlja planince kuža Rožle, ki je postal v zadnjih nekaj mesecih prava zvezda koče. »Z nami je bil že kot mladiček na Kofcah,« pojasni Jerca Zaverl, od prejšnje jeseni nova oskrbnica koče na Blegošu, katere lastnik je planinsko društvo Škofja Loka. Pred tem je delala štiri leta na planšariji na Kofcah, ki ji je bila več kot dobra popotnica za delo oskrbnice.

Jerca je po izobrazbi agronomka. »Delala sem v zadrugi in to je bila dobra služba, toda ko diplomiraš, postaneš strošek. Sem pa imela fanta, ki je živel pod Kofcami. Na planini je imela njegova družina planšarijo in so mi predlagali, ali bi šla tja gor tudi jaz,« pripoveduje zgodbo o tem, kako je začela službovati v gorah. »Še kot študentka sem z dvema kolegicama govorila, da bomo šle nekoč v hribe. Onidve sta se poročili, jaz pa sem res šla.«

Delo na planšariji je bilo precej sezonsko, trajalo je tri do štiri mesece, za vmesni čas si je morala Jerca poiskati drugo službo. Kot oskrbnica na Blegošu teh skrbi nima več. Tudi v zimskih mesecih je namreč koča odprta od petka do nedelje, od maja do oktobra pa vsak dan razen ponedeljka.

Dela torej že s tega vidika ne more zmanjkati. »Sistem dela na planšariji je drugačen kot v koči. Če verjamete ali ne, malce več je prostega časa, saj tu ni treba dvakrat na dan molsti krav, delati sira in skute. Ko zjutraj vstanem, se lahko v miru usedem pred kočo in spijem kavo. To je del dneva, ko še ni nikogar in si ga vzamem zase. Takrat je tudi najlepše, včasih pride mimo kakšen gams ali srnjak, včasih lahko skočiš na rob in imaš Triglav na dlani. Lepo pa je tudi v nedeljo zvečer, ko gredo vsi v dolino ter sta okoli tebe le mir in tišina,« iskreno pove 27-letnica, ki kljub mladosti uspešno vodi kočo in je s svojo pozitivno energijo že sama zadosten razlog, da se marsikateri planinec odpravi na to poljansko goro. O tem, da ga ni čez prijaznega oskrbnika in lepo besedo, je prepričana tudi sama.

Mladost in zanos

»Vidim, da si potrebna enega kratkega,« že na začetku reče, ko stopimo k točilnemu pultu. Potem zajame z zajemalko niti ne tako kratkega. »Kar iz zajemalke pijemo tu gori,« nadaljuje, »pa češpljo tudi pojej.«

Ljudem veliko pomeni, da spregovori oskrbnik z njimi besedo ali dve, največkrat so to tako ali tako ustaljene fraze, kot je »živijo, kako si«. Na Blegošu se tudi vsi tikajo. »Tu se lahko z vsakim malce pošalim in povečini so ljudje tega veseli. Sicer pa tako ali tako takoj vidiš, kdo je za šalo in kdo ima raje mir,« zagotovi Jerca.

Mladost ji pomaga, da se je marsikatere stvari kot oskrbnica lotila z velikim zanosom in navdušenjem, pri čemer ji seveda pomagajo tudi izkušnje, znanje, njen značaj in preostala ekipa, ki ob največji gneči med vikendi ni ravno majhna.

»Med tednom sem v koči sama ali pa sva dva, ko je res gneča, nas je sedem. Toda jaz sem strah in trepet,« se pošali Jerca, ki je tudi glavna kuharica blegoških dobrot, s katerimi se lahko okrepčajo planinci. Tega marsikdo ne verjame.

»Veliko ljudi najprej podvomi vate, a to le zaradi mladosti, in še vedno me kdo vpraša, a kuharico pa imaš? Pa le pokimam in rečem, da je v kuhinji. Ljudje so pač prepričani, da mora biti v kuhinji ena stara mama in da mladi ne znamo kuhati,« reče Jerca, ki bi ji v resnici marsikatera babica zavidala njene kuharske sposobnosti.

Ne nazadnje sta imeli tudi pri njej prste vmes njena babica in kuharska knjiga sestre Vendeline. »V kuhinji mi sicer pomaga Marinka, starejša upokojenka, ki je bila z nami že na Kofcah. Smo tako v šali rekli, da je najbolje, da pride zdaj še k nam, ko smo utečena ekipa, in da bo pač ona tista stara mama, pa čeprav samo tam sedi.«

Prazni krožniki

Ko pride lep vikend in se v koči tre ljudi, da niti sedeti nimajo kje, je Jerci v veliko zadovoljstvo, ko dobi nazaj prazne krožnike. To je edini pravi znak, da je bila hrana dobra, odvrne. S čim se lahko torej pohodniki podkrepijo?

Najbolj popularen je krožnik Blegoš, ki je med pohodniki zelo dobro sprejet, sestavljajo pa ga zelje, klobasa in žganci. »Iz tega krožnika lahko izpeljemo veliko jedi in naročijo ga lahko tudi tisti, ki ne jedo mesa, saj lahko dobijo le zelje in žgance. Imamo gobovo juho, ki je bila prav tako zelo dobro sprejeta, žgance ter med tednom dve do tri enolončnice. Jota in ričet se vedno kuhata brez mesa, vedno je na voljo tudi kuhana klobasa. Sezonsko pripravljamo različne juhe, na primer čemaževo, porovo, bučno. Povezujemo se z lokalnimi kmetijami in tako bomo imeli čez poletje v ponudbi sir in kislo mleko, po čemer je prav tako veliko povpraševanje. Vedno imamo tudi štruklje. Že na Kofcah smo delali svoje, skutne, in s takimi nadaljujemo tudi tu. Smo jih prodali tudi že po sto na dan,« se pohvali Jerca, ki od nečesa pač ne odstopa, to je dejstva, da je pravi štrukelj samo skutni z dodatkom brusnic, najbolj slasten pa tak, ki se kuha v plenici.

Če boste torej na Blegošu ugledali na kateri od miz kup belih pleničk in šivalni stroj, ne bodite začudeni. »Robove moram zarobiti, da ni nitk, kajti vsak štrukelj se kuha v svoji plenici. Tako so kuhale naše mame in tudi sama jih pripravljam tako,« odgovori Jerca.

Tudi brez zavitka in ocvirkovce na Blegošu ne gre, slednja je ne le zelo priljubljena, ampak značilna za Škofjeloško hribovje. »Ogromno je spečemo in tu je kar nekakšna tradicija, da ljudje spijejo čaj, šnopček in pojedo kos ocvirkovce,« doda oskrbnica.

Čeprav dela ne zmanjka, Jerca pa ima tako ali tako vedno kakšno idejo za izboljšave, ne verjame, da bi se lahko kmalu vrnila v dolino. »Včasih se mi zdi, da moraš biti malce neumen ali pa odštekan za delo v koči. A predvsem je res, da moraš imeti rad takšno življenje, kajti ko se ga enkrat navadiš, se res težko vrneš kam drugam v službo. Večina ljudi, ki pride sem, je namreč res veselih in prijaznih. Ko grem v ponedeljek v dolino, sem že prav neučakana, da se vrnem gor, ker so v dolini vsi nekam sitni,« še reče Jerca.

Babice pridejo z vnučki

Na Blegoš vodi veliko poti tako iz Poljanske kot Selške doline. Če se odpravimo na vrh prav iz doline, nam dve do tri ure hoje ne uidejo, najkrajši sta poti s Črnega Kala, kjer se bomo prepotili za eno do ene ure in pol. Koča in vrh sta lahko dostopna in primerna tudi za družine.

»Veliko babic pride z vnučki in nekateri prespijo, da doživijo otroci izkušnjo spanja v kočah, zjutraj pa gredo še na vrh,« pove oskrbnica Jerca Zaverl. Po grebenu Blegoša je potekala Rupnikova linija, kjer še vedno stojijo njene ostaline. Maja tod okoli poje divji petelin, in če imate srečo, ga lahko slišite. Blegoš obiščejo tudi tujci, predvsem tisti, ki hodijo po poti Via Alpina, ki gre tu mimo, koča je vsakoletna postojanka za tiste, ki se peš odpravijo iz Ljubljane na Triglav. Ljudje hodijo na Blegoš radi opazovat sončni vzhod in zahod, veliko je nočnih pohodov, pa turnih smučarjev, saj velja Blegoš za varen hrib pred plazovi, še našteva Jerca, kaj vse ponuja Blegoš.

eXTReMe Tracker