Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Paklenica

AO-Litija.si, 28.05.2019
Paklenica, 25. in 26. maj 2019

 

sreda, 29. maj 2019, ob 05:29, Uredništvo G-L, ogledov: 248

AO Litija - Jani Vozel: ... 25. in 26. maj 2019

Tako se realizira plezarija. Brez velikih filozofij in kompliciranja. Dogovor v četrtek, da se gre preko vikenda v Paklenico in rana ura odhoda z razlogom, da smo že čimprej v kanjonu. In je!

Joe in Polona, ob 4. uri zjutraj pobirata mene, potem pa vsi skupaj še Nika. Plezali naj bi to, in to in če bo čas še to... Ampak tako ali tako, se potem v kanjonu vse spremeni in se pleza povsem nekaj drugega. In čeprav poznamo to strategijo domačega planiranja, jo vseeno vedno znova gonimo in se vsakič ponovno zajebemo.

Malo pred četrto, z vso kramo pred domom čakam Joa in uživam ob jutranjem svitu, ko se prebuja dan. Prepričanje, da je vse, kar vlačim s seboj nujno potrebno, a zreducirano na minimum, mi grize črv vprašanja, kako smo nekoč, ko smo se v Paklenico trockali z avtobusi, vse potrebno stlačili zgolj v en Porentin nahrbtnik na katerega zunanjem delu je navadno opletala karirasta češka spalna vreča ali pa veliko boljša, sivo-zelena "tankerca" pri tistih, kateri so si jo lahko privoščili z nakupom za marke v Trstu. Danes pa ena omara od rugzaka, pa druga malo manjša, pa torba, pa šotor, pa blazina, pa hladilna torba, pa termoska s kofetkom za na pot, pa ... u pm... a je res potrebno toliko te krame? Ni kaj, staramo se, čedalje več stvari za crkljanje potrebujemo, namesto, da bi bilo ravno obratno.

Nič, ura je že deset čez 4, najbolje, da preverim, kje je Joe. Telefon, klic, zvoni... ....zvoni... in končno kot iz bunkerja zaspan "Halo?" na drugi strani. Jožko, kje si? Kuk je ura?!? ... Matr, zaspala sva, sva še v postelji, deset minut in sva pri tebi... Saj že greva, gasa! Hahaha, kaj naj rečem drugega. Pokličem Nika mu povem razlog zamude in odstražim na dvorišču še tistih dodatnih 15 minut do Joevega prihoda. Vohajoč pregrete diske na njegovem Pasatu vem, da ga ni ravno božal pri vožnji do mene. Bum, bam, tresk, opremo v avto in hitro po Nikca. Ko nekako natrpamo še njegovo imetje v avto, končno lahko odrinemo.

Ob prihodu v Starigrad se odločimo, da v kampu Marko najprej postavimo šotora, vanju odložimo nepotrebno opremo, pokličemo našega Miha, kateri je tukaj že od prejšnjega dne in ob kavi sestavimo naveze za ogrevalno smer. Nič težkega, zgolj nekaj za razmigovanje in ogrevanje. Severni greben. Joe in Polona v eni, mi trije pa v drugi navezi. Ko jo odhrustamo, se midva z Joem zapodiva v Stup nad belo rampo, Niko in Miha po Beli rampi, Polona pa "odsolira" sestop po poti navzdol na sladoled, kjer nas bo počakala.

Izkaže se, da je Stup nad rampo (4b) smer, v katero se redko zaide. Najverjetneje zaradi tega, ker je popolnoma neopremljena, razen enega, živalsko dobro zabitega klina iz prejšnjega stoletja. Tako so nama v njej prišli še kako prav moji popolnoma novi frendi, katere je bilo potrebno razdevičiti. Smer je v prvih dveh raztežajih resnično lepa (zračna) in je zato škoda (ali pa ne) da vanjo ne zaide malo več plezanja željnih. Potem pa večno tečen sestop z Velikega Čuka, katerega si popestriva z ovinkarjenjem okrog Stupa (Aniča kuk) in ogledovanjem smeri v njem. Ob prihodu nazaj v kanjon se snideva z Nikom in Mihom katera frikata v njem, Polona pa je tudi v bližini in ekipa je sestavljena za povratek v kamp in nato na večerjo v konobo, katera se nahaja med kamnitimi hišicami na izhodu iz kanjona. Korektna hrana in nje količine, prijazno osebje, primerne cene, pa še Autan za odganjanje komarjev imajo in slednje se je izkazalo za najpomembnejše v tistem večeru. Še posebno zato, ker smo ga lahko odnesli s seboj...hehehe.... No ja, jaz sem ga. V dobro vseh in z vednostjo Josipa, kateri nas je stregel.

Zjutraj ob kavi na zajtrku, sestavljenem iz vsega, kar smo nabrali skupaj se dogovorimo za eno od smeri v Kuku od Skradelin. Pod njim se odločimo za Dr. Frankenstaina (5c). Niko in Rok kot naveza spredaj, mi trije pa za njima, saj bomo počasnejši. Tako je tudi bilo in ko mi še čaramo po predzadnjem rastežaju Frankensteina sta ona dva že zunaj. Hitrost se jima obrestuje in tako lahko vstopita ter kasneje oddelata še Celjski steber (5a), medtem ko mi zaključimo z smerjo in potem še malo polenarimo na vrhu Kuka. Posledično s tem, pa nama z Joem planiran Celjski steber, tako ne pride več v poštev. Nekaj zaradi dežja, kateri je visel v zraku in na to možnost opozarjal z vsake tolikem rošenjem in nekaj zaradi kasnejših ceremonij z pakiranjem in samim odhodom domov, kateri bi se zaradi tega predolgo zavlekel. Jutri je namreč delovni dan, služba, obveznosti... Bo pa počakal do naslednjič. Saj se ne bo podrl.

Sestop v kanjon, kjer počakamo še na Nika in Roka, katera se široko nasmejanih obrazov vrneta iz stebra in nazaj v kamp. Potem pa tuš, kuhanje kosila, ohlajeno pivo in počasno pakiranje za domov. Zadovoljni, čili, zdravi in celi. Bilo je odlično.

Jože Vozelj - Joe, Polona Kikelj, Niko Škrabanja, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker