Snežak - Mitja Markovič: Sedlo Uršič nad Gilbertijem. Nič posebnega, torej. A vendarle mi je zelo ljuba tura.
Morda tudi zato, ker se jo spodobno vozi še dolgo v pozno pomlad. Lani sem jo zadnjič 1. junija.
Julijske Alpe | Sedlo Vršič
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m
Pred nekaj tedni sem se na kaninsko pogorje vzpel po stari mulatjeri, ki pelje z Nevee na Prevalo. Lepa, odmaknjena, le nekam razvlečena se mi je zdela. Tako se mi je danes zahotelo do Gilbertija kar po »bližnjici«, po smučišču torej. Fino in hitro je šlo in že sem bil samo še kakih 50 višincev pod Gilbertijem, ko me iz mojih zadovoljnih razmišljanj prebudi italijanski policist, ki se ustavi tik ob meni. »Seznani« me s tem, da se tam ne smem vzpenjati. Poskusim seveda z »obrazom presenečenja«, nadaljujem z opravičilom, potem z zahvalo, da me je s tem seznanil in kajpada z obljubo, da mi nikoli več ne bo prišlo na misel kaj tako podlega, kot mi je tokrat. Nič ni zaleglo.
Mož mi v izborni italijanski angleščini razloži, da se bom tam brez nadaljnega obrnil in se vrnil v dolino. In ga pričnem milo prositi, naj mi dopusti poslenjo izjemo: v bistvu sem moral samo še prečiti smučišče in že bi bil na drugi strani na »free« področju. Brezkompromisno mi je še enkrat razložil, da se tam ne smem vzpenjati in da moram dol. Podprto s primerno mrkim in neizprosnim pogledom mi je zapovrh zagrozil, da če ga še enkrat kaj prosim, mi bo napisal »penalti«. Saj mi je bilo vse jasno, le da sem skušal ob procesiranju njegovih razlag spocesirati še dejstvo, da tistih slabih 700 višincev ne bo odtehtalo moje dolge jutranje vožnje do tja. Pa sem si tako drznil (ne drzno, ampak prav predrzno je bilo to!) vendarle še enkrat zaprositi za tistih nekaj metrov prečke na drugo stran, nakar je še tretjič izustil »penalti«, temu pa dodal še, da mu moram izročiti »identifikejšn«, nakar so se moje prošnje v trenutku spremenile v ponižno obljubo, da bom vsekakor nemudoma upošteval ukaz. In ga tudi sem.
Moja obljuba že ni mogla izgledati bogvekaj verodostojna in tako mi mož kajpada ni verjel na besedo, ampak je ves čas stal na smučeh ob meni in gledal vsak moj gib. Ni ostalo drugega, kot spust v dolino. In da bi mi slučajno v glavo ne šinila še kaka grešna skušnjava, me je ves čas spremljal kot angel, smučal je tik za mano. Tudi, ko sem se ustavil, da bi malo »občudoval razgled«, se je ustavil tudi on. Postalo mi je neprijetno. Razmišljal sem o višini »penalti«, ki mi jo bo zaračunal doli na parkirišču.
Potem pa sem se odločil na pripetljaj pogledati z bolj vedrega zornega kota. In sem si rekel, da se mi pravzaprav kaj tako imenitnega ni še nikoli dogodilo: prvič v življenju sem smučal v policijskem spremstvu. (Nemara bi to povečano varnost na tem portalu moral izjemoma označiti s šestimi ščitki od petih?) Policaj me je spremljal dejansko vse do doline, potem pa vendarle zavil na spodnjo postajo gondole, meni pa pustil, da me namesto kazni grenko grize vest, ker ne upoštevam svetih pravil italijanskih smučišč.
Pa sem namesto pokore tudi sam zavil do gondole in se pustil odpeljati nazaj tja gor, kjer sem malo prej že bil – toliko bolj lahkega srca sem jim dal tistih osem evrov, kolikor bolj sem bil prepričan, da je imel mož v vijoličnem pod pojmom »penalti« gotovo v mislih kaj dražjega.
No naposled: kar se tiče sedla Uršič, nič posebnega. Sneg je v glavnem trd, težko bi rekel, da je smuka ravno uživaška; kak zavoj je bolj izjemoma »mehek«, žal pa se na kakih delih najde tudi kaka slabo užitna kloža. Zaradi ene od njih se moje levo koleno tudi še sedaj ne počuti prav dobro. Sicer pa je bilo fino. Vsekakor bom letos zelo čakal, da tole smučišče čim prej zaprejo in nam ga prepustijo.