Slovenske novice - Boštjan Fon: ... že eno leto! v shrambi
Nekdanji župan in poslanec Pavle Rupar se je za postavitev kipa odločil v zaporu - Kako so bila zbrana sredstva porabljena, pa ni jasno, pravi tržiški župan Borut Sajovic
TRŽIČ • Leta 2017 je Pavle Rupar s somišljeniki in prijatelji ustanovil Civilno iniciativo Jakoba Aljaža, ki se je zavzela za postavitev njegovega kipa v Tržiču. Zgodilo se je potem, ko je nekdanji tržiški župan in nekdanji poslanec hočeš, nočeš eno leto užival ponudbo popolnega penziona ene izmed ustanov za prestajanje kazenskih sankcij. »V zaporu sem se zaobljubil, da bom poskrbel za postavitev kipa v spomin velikemu Slovencu, ki je že daljnega leta 1871, ko je kot kaplan služboval v takrat pretežno nemško govorečem Tržiču, prevedel v slovenščino znano pesem Sveta noč,« je razložil Rupar in dodal, da je zagotovo najbolj znan slovenski dušni pastir tako vrhunsko opravil svoje delo, da se besedilo pesmi v vsem tem času ni nič spremenilo. »Prvič je bila pesem zapeta prav v cerkvi Marijinega oznanjenja v našem Tržiču,« je ponosno razložil Rupar vzgib za akcijo.
Uran daroval mašo
Dobro leto bo, odkar je mož, ki je večkrat glasno grmel v parlamentu kot poslanec, nanj se je nalepilo tudi nekaj odmevnih afer, ob slovesnosti v cerkvi tudi izpolnil obljubo. »Poti so težke. Gornik, kakršen je bil Jakob Aljaž, je to vedel. Mnogo, premnogo ljudi nima dovolj moči, da bi prišli do cilja, do vrha! Ker je prav pred ciljem pot najtežja, najbolj strma in najnevarnejša, to je le za pogumne, močne in odločne!« je ob odkritju modroval prej elektrotehnik iz šuštarskega mesta: »Kar sem se zaobljubil, sem storil! V spomin na Slovenca in vzornika, ki ni nikoli klonil! Boril se je sam in Bog mu je pomagal.« Upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je daroval mašo in ob tem blagoslovil kip Aljaža, ki ga je ustvaril kraški slikar, kipar in ilustrator Peter Abram. Morda ozirajoč se na svojo preteklost je Rupar po koncu slovesnosti dejal: »Moramo znati odpustiti tudi to, kar nam je bilo storjeno po krivici. Če nas kdo sovraži, mu to dopustimo, saj je to njegov problem. Bodite srečni in bodite boljši kot tisti, ki imajo v sebi sovraštvo.« Tržiški župnik Tomaž Prelovšek je na dvorišču razložil, da še ni dorečeno, kje bo kip postavljen: »Kip Jakoba Aljaža bo zagotovo dobil prostor ob cerkvi, tako da bo nagovarjal Tržičane in druge mimoidoče.« Po več kot letu ga še vedno ni na cerkvenem dvorišču.
»Kip naj bi postavili šele leta 2021, kar zame osebno ni sprejemljivo,« pove Pavle Rupar in dodaja: »Nekaj čez šeststo evrov je bilo za postavitev zbranih v Tržiču, okoli 1400 evrov po drugih slovenskih občinah, sam sem prispeval skoraj pet tisočakov. Za podstavek je zmanjkalo, sam več ne morem dati. Ni mi jasno, zakaj župan Tržiča Borut Sajovic ne prepozna tega kot pomembnega za naše mesto.« Nato Rupar, seveda naravnost, kot le more, ustreli: »Gre za osebno sovraštvo župana do mene. Še na sejah občinskega sveta, kjer sem kot svetnik, me ponižuje in naslavlja z Lojzetom.«
Ni dolgo, kar je bilo slišati, da bo Rupar kip, ki ga je podaril, preprosto vzel nazaj. »Seveda,« nam potrdi: »Glede na to, kar se gredo okoli postavitve pred cerkvijo, in glede na zavlačevanje do leta 2021 se mimo lahko smatra, da moje darilo v Tržiču ni bilo sprejeto. Da bi šlo za mojo osebno užaljenost, ni treba razpravljati. Bolj gre za protest.« Kam bo Pavle Rupar dal, če ga bo seveda odnesel, doprsni kipec Jakoba Aljaža, ga povprašamo, in dobimo odgovor: »Ali v Medvode, kjer je bil Jakob Aljaž rojen, ali pa ga bom podaril planinskemu muzeju v Mojstrani.«
Občina želela transparentnost
Iz občine Tržič so nam posredovali donatorsko pogodb bo, 25. januarja 2018 je Pavle Rupar zavrnil njen podpis: »Takrat smo zadevo s strani občine z Ruparjevim pismom in zahvalo zaključili, saj smo s podpisom pogodbe želeli samo transparentnost pri porabi sredstev ter odkrite račune, kar pa gospodu Ruparju očitno ni bilo po volji. Vedno smo ocenjevali, da bo projekt zaključen, ko bo kip stal na podstavku pred cerkvijo. Take so bile tudi številne javne medijske izjave gospoda Ruparja v predvolilnih obdobjih.« Župan Tržiča Borut Sajovic je še povedal: »Oglasili so se mi žal številni donatorji iz Tržiča in vse Slovenije, ki jih zelo skrbi, ali so šla vsa zbrana znatna sredstva v višini več tisoč evrov res v pravi namen. Pa tudi da je omenjena tržiška postavitev zelo draga, saj je bilo nekaj podobnih bronastih kipov velikih umetnikov po Sloveniji postavljenih bistveno ceneje. Ne nazadnje mi je gospod Rupar nedavno tudi osebno zatrdil, da dodatna sredstva potrebuje predvsem za poplačilo pogostitev, družinskih kreditov in volilnih dolgov.« Zupan dodaja, da je pridobil tudi mnenje poklicanih, saj gre za sakralni objekt: »Predlagajo postavitev na zemljišču ob cerkvi v letu 2021, ko bo minilo 150 let od Aljaževega prihoda v Tržič. S tem se strinjam. Tudi s tem, da se osebna zaporniška zaobljuba gospoda Ruparja z njegove strani zlorablja za osebne promocijske namene. Osebne zaobljube so stvar osebne odločitve in ne problem župana ali občine. Občina je želela dobronamerno in transparentno sodelovati, pa donatorska pogodba žal ni bila podpisana. Postavitev kipa je v celoti v domeni Ruparja in lastnika zemljišča. Ne zavračam pa možnosti sodelovanja pri transparentni zunanji postavitvi v letu 2021, če bo to na javni površini.« Ob koncu pravi, da hrani nekaj tednov star mail Pavla Ruparja, v katerem mu znova sporoča, da kip za zdaj ostaja v Tržiču.
Vse Ruparjeve obsodbe
Leta 2007 je bil Pavle Rupar obsojen zaradi zlorabe položaja na denarno kazen in pozneje na pogojno kazen zaradi obrekovanja članov stranke LDS v občinskem glasilu. Čez dve leti je slišal sodbo, znova s pogojno kaznijo v zadevah izginulega marmorja ob obnovi mrliških vežic ter mahinacij s študentskimi napotnicami. Leta 2010 je prejel še tretjo pogojno kazen zaradi stroškov protokolarnega obiskovanja pobratenega mesta v Franciji. Občini Tržič je moral vrniti 30.000 evrov z obrestmi. Septembra 2012 ga je kranjsko sodišče obsodilo na leto zapora. Obtožnica je govorila, da je februarja 2004 prejel 40.000 evrov, ki jih je avstrijsko podjetje Aquaplus namenilo tržiški občini, da bi pokrilo stroške priprave na gradnjo čistilne naprave in kanalizacijskega omrežja. Tega denarja v občinsko blagajno ni bilo nikoli, posel z Avstrijci je padel v vodo.