Turni klub Gora vabi v četrtek, 10. januarja, ob 20. uri v okrepčevalnico Žibert na predavanje o Nepalu - treking pod vrhom Everesta
Mucki sem želela pokazati nepalsko Himalajo.
Najprej sem se zakopala v raziskavo, ki bi obrodila karseda odročne kraje: s šesttisočaki, z neuhojenimi potmi, s čim manj življa in komoditet. Kar seveda za tisto osnovno raven preživetja terja vsaj šotor, konzervo in kastrolo in bojda po nekih pravilih tudi vodnika, ki pa bi se mu nemara lahko izognili, če bi bili kraji dovolj odročni.
Vseno pa vse skupaj nanese kakšnih 20 kil, in to celih 14 dni, na najinih plečih. Veš kaj, Mucki, sva si rekli, pa pojdiva enkrat nekaj "res čist na izi". Nekaj takega z lodži, modroci in pekarnami najdeš pod samim Everestom, v območju Kumbu. Poti tam pa so tako uhojene, da "smerokaz" ni nujen. Je pa res, da do Everestovega baznega tabora derejo trume sprehajalcev, nekaj manj se jih odcepi v dolino Gokijskih jezer, skoraj znosno malo se jih potika po drugih stranskih variantah.
Internet ti za to območje sugerira ultimativni treking, ki se mu reče "Tri prelazi". Ta preko prelazov Kongma La, Čo La in Renjo La poveže vse doline, ki se z osemtisoč-metrskimi očaki nad njimi kot pavov rep šopirijo nad Nameče Bazarjem. Če izvedeš še kak lateralni izlet, obdelaš (skoraj) vse, kar se v supergah obdelati da. Skratka, idealno za ležerno predstavitev in doživetje najvišjih kotičkov na Zemlji.
Zadovoljna, da greva enkrat res le na slikovit dopust, sem se hvalila prijateljem, ki pa so novico sprejeli sumničavo. Ne brez razloga. Kar se je kmalu nepreklicno razodelo tudi meni. Mucki je že prvi dan v svoj notranji kompas vnesla koordinate in zasrepeno stopila na pot. Poleg tega je prav kmalu imela do pičice naštudirane vse druge nedolžne pohodnike, ki so imeli podobne načrte. In prav do poslednjega je bilo treba prehiteti.
Pa ne da bi zato štartali ob 4h zjutraj, to bi bilo preveč očitno zagrebeno. Štartali sva med zadnjimi.
Potem pa se je Mucki zazrla v breg, na piko vzela tistega, ki je bil na gori najvišje, in neizprosno pognala turbine. Postanek je bil mogoč šele na cilju. Ta pa je predstavljal naenkrat vsaj po dve etapi, ki jih predlagajo klasični itinererji, in to ne v enem dnevu, pač pa v pol.
Druga polovica je bila rezervirana za poležavanja in obedovanja, kar je odtehtalo vsaj nekoliko. Nepalsko Himalajo je Mucki v slabih dveh tednih tako lahko spoznala temeljito, jaz pa premišljujem, da bi naslednjič nemara dopustovali v kakšnem mestu, na kakšnem festivalu, pa še tam bi se verjetno grebla za stole.
Petra Vladimirov - Cici in Žana Andreeva - Mucki