... in dobro voljo z vzpennjanjem - Planinarjenje in pohodništvo je tudi način življenja, s katerim se izognemo marsikateri starostni tegobi.
Planinarjenje in pohodništvo ne poznata starostnih meja, pravijo na Planinski zvezi Slovenije. Bolj kot starost sta pred obiskom gora pomembna zdravstveno stanje in telesna zmogljivost, pa tudi dober vid. Gorništvo ne pripomore zgolj k dobremu telesnemu počutju, meni podpredsednik PZS Miro Eržen, ampak tudi psihično razbremenjuje in prinaša prijetne občutke ob druženju.
Planinska zveza je imela lani 57.148 članov, od tega jih je bilo 8338 starejših od 65 let. »V nekaterih skupinah ni nič posebnega, da se pohodov udeležujejo pohodniki, ki so že prekoračili 80. leto. Kot zanimivost naj povem, da smo zadnji dvodnevni pohod opravili pohodniki s povprečno starostjo 70 let,« je dejal Milan Jerman, planinski vodnik sedmih skupin Planinskega društva Vrhnika, kjer so večinoma člani tamkajšnjega društva upokojencev. Pozimi skupine navadno vodi v kraje brez snega na Obali in Primorskem, spomladi v sredogorje, na začetku poletja pa se povzpnejo tudi višje. Vsako leto se odpravijo na dvodnevne pohode: »Pravkar smo opravili pot Tinčkova koča–Koča pri izviru Završnice–Stol–Belščica–Medji dol–Javorniški Rovt–Stol.«
V telesni zmogljivosti lahko napredujemo tudi v poznejših letih.
Slovenijo prepreda več kot 10.000 kilometrov označenih planinskih poti, večina je lahkih. Ljubitelji gora se tako lahko pridružijo upokojenski skupini katerega od bližnjih planinskih društev, kjer najdejo družbo za redno aktivnost pod budnim očesom usposobljenih vodnikov planinske zveze, pojasnjuje predstavnica PZS za odnose z javnostmi Manca Čujež.
(Pre)vidnost ni odveč
Miru Erženu se zdi postavljanje starostne meje ali omejitev gibanja nehvaležna naloga, saj se znajo ljudje, ki se z gorništvom in pohodništvom ukvarjajo vse življenje, prilagoditi svojim sposobnostim. Pogosto se vključujejo tudi v skupine pri planinskih in drugih društvih, ki se oblikujejo glede na starostne skupine in tako članom prilagajajo programe dejavnosti. »Tistemu, ki se prej ni aktivno ukvarjal s planinarjenjem, pa priporočamo, da začne postopno in v skladu s svojimi zmožnostmi. Naj se ne spusti v dirko s skupino vrstnikov, ki so fizično in morda tudi zdravstveno v bistveno boljši kondiciji,« poudarja Eržen.
Kineziolog Gregor Mišič, soustanovitelj blagovne znamke Gibalna klinika, po 65. letu svetuje dodatno previdnost in redno preverjanje telesne zmogljivosti in počutja. Za telesno dejavnost z večjo obremenitvijo je poglavitna mišična moč nog in trupa, opozarja: »Ko pa dodamo še strmo, nepredvidljivo in neravno podlago, kar pot v gore gotovo zajema, je zelo pomembna vadba ravnotežja in koordinacije gibanja.« Na varnost v gorah precej vpliva poslabšanje vida, še opozarja strokovnjak, kajti vid je za človeka eden glavnih virov informacij. Vseeno poudarja, da je pri telesni zmogljivosti precej prostora za napredek tudi v poznejših obdobjih življenja.
»Ko načrtujem poti,« odgovarja Milan Jerman na vprašanje, kako upošteva potrebe različnih članov skupine, »imam v mislih tudi najstarejše pohodnike ali take, ki okrevajo po zdravstvenih težavah. Na pohod odidemo skupaj, nato oni uberejo manj zahtevno pot, medtem ko se drugi 'gamsi' podajo po bolj drzni in daljši, družimo pa se le skupaj.«
V zlatem življenjskem obdobju mora biti planinarjenje prijetno.
»Starostnih tegob skoraj ne poznamo«
Pri planinarjenju v zlatem življenjskem obdobju je pomembno tudi, da je prijetno, pravi Eržen: »Poleg dobrega telesnega počutja mora udeležencem prinesti psihično razbremenitev in občutek prijetnega druženja z vrstniki. Samo tako bo želja po rednem zahajanju v hribe stalna, verjamemo pa, da bodo doživetja tudi v sredogorju in na manj zahtevnih ciljih lepa.« Ali kot je koristne učinke planinarjenja opisal Jerman: »To je za nas način življenja, pri katerem ne popustimo čarom domačega kavča, ampak malce bolj obremenimo srce, pljuča, se gibamo na svežem zraku, ostajamo družabni in se tudi tako izognemo starostnim tegobam, ki jih skorajda ne poznamo.«