Večer, Koroška - Jurij Berložnik: Lastnika znamenite in priljubljene Smučarske koče pod Uršljo goro sta morala sprejeti ...
"Ključe tega novega planinskega doma predajam gospodarju društva tovarišu Puhu, z željo, da bi skrbel za njegovo ohranitev, lepoto in razcvet. Zavedati se moraš, da je ta objekt sredstvo za razvoj športa, planinstva in tujskega prometa, da tu ni mesto za popivanje, temveč kraj oddiha in razvedrila," tako je ob otvoritvi nove Smučarske koče leta 1955 Koroški Fužinar citiral Gregorja Klančnika, takratnega direktorja Železarne Ravne, ki je na mestu stare koče zgradila novo.
S solzami v očeh čakata na kupca
Znamenita Smuč' koča, kakor ji pravijo obiskovalci, je že nekaj časa naprodaj. Lastnika Ernest in Danica Štern, ki sta jo kupila leta 2004 in ji povrnila nekdanji ugled, sta morala sprejeti težko odločitev o prodaji, saj njuno zdravje ne dohaja več zahtevnega tempa dela na koči. "Tri leta sva potrebovala, da sva spet privabila goste, koča je bila ob dobro ime. Zdaj pa imava dober promet, tudi preselila sva se sem, a kaj, ko ne zmoreva več," je povedala Šternova. Delo sta si razdelila, njen mož, že prej izkušen oskrbnik planinskih postojank, kuha jedi iz mesa, Danica pa iz moke. Postojanka je znana po odličnem bograču, 'kipjenkih', 'štrudlu' in drugih jedeh. Ima devet sob, v njih lahko prenoči do 30 ljudi, tako sta v zadnjih letih imela tudi veliko skupin, ki so pod Uršljo goro prišle za več dni. Po vsej koči sta zamenjala inštalacije, popolnoma prenovila spodnje nadstropje, zgornje pa primerno uredila. Upata, da se bo našel kupec, ki bo želel nadaljevati dejavnost, za katero pravita, da ima prihodnost. Po njunih besedah je najbolje, če se z njo ukvarja vsa družina, ta lahko ima v objektu in okoli njega tudi idilično domovanje. Na kupca čakata s solzami v očeh.
Zlata šestdeseta
Na Smučarsko kočo imajo Ravenčani in drugi iz Mežiške doline izjemno lepe spomine. "Moja generacija je v začetku šestdesetih let, ko smo bili še srednješolci, zelo rada hodila na Smuč' kočo - tako smo jo imenovali prav vsi. Ob sobotah so bili tam imenitni žuri, še lepše pa je bilo pozimi, ko smo šli na Smuč' kočo s sanmi, tam popili kako okrepčilo za korajžo (čaj s slivovko ali kaj podobnega) in se potem spustili v dolino po trdo zglajeni zasneženi cesti. Veter nam je kar žvižgal okoli ušes! Takrat so bile zime še tiste ta prave in je bilo vsenaokrog obilje snega in ledenih kristalov. Osebnih avtomobilov še ni bilo veliko in ni bilo prav nobene nevarnosti, da bi v trdi zimi prišel zagretim sankačem nasproti kak avtomobil," se spominja Miroslav Osojnik, ki nam je kot upokojeni strokovni sodelavec muzeja Ravne in pisec besedil za mnoge turistične vodnike po Mežiški dolini priskrbel tudi podatke in stare fotografije Smučarske koče.
Marjan Borštner – Majči pa je tja hodil smučat. "Spali smo na skupnih ležiščih na Smuč' koči, smučali pa smo na Ošvenu. Prvi dan smo vso opremo nesli na Ošven in smučali do mraka, potem pa nazaj peš na Smuč' kočo. Naslednji dan je bilo že bolje, saj nismo več tovorili opreme. Lepo je bilo, še zdaj se vselej ustavim tam, na poti z Uršlje gore," je povedal Borštner.
Prva Smučarska koča že leta 1933
Kot je pojasnil Osojnik, je ravensko smučarsko društvo prvo Smuč' kočo zgradilo že leta 1933. Njegovi člani so kot primerno mesto izbrali majhno ravnico nad kmetijo pri Pokrovu pod Uršljo goro in kočo zgradili s prostovoljnim delom. A hitro je bila pretesna in dve leti kasneje so jo razširili. V času okupacije je bila zaprta in neoskrbovana, nemška vojska jo je izropala. Do povojnega časa pa je že zastarela in začela propadati, vse dokler železarna leta 1955 ni zgradila današnje Smučarske koče. Sliko takratnega direktorja Klančnika ima zdajšnji lastnik in prodajalec Štern na prav posebnem mestu v koči. Lastništvo je kasneje od železarne prešlo na trgovsko in gostinsko podjetje Merx, še kasneje pa na podjetje Bistra, od katerega sta jo kupila Šterna. Do prodaje bo Smučarska koča normalno obratovala.
Jurij Berložnik