Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.
Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

urednik G-L 1875 1

V Meži

Delo, Kronika: ... včeraj našli truplo 73-letnega Emila Milana Savellija, priznanega alpinista

Črna na Koroškem − Na Pristavi so včeraj prostovoljni gasilci iz Črne na Koroškem potegnili moško truplo. »Identiteta je potrjena. Gre za 73-letnega domačina. Vzrok smrti bo pokazala sodna obdukcija, rezultati bodo najverjetneje znani danes,« je za spletno Delo povedala tiskovna predstavnica celjske policijske uprave Milena Trbulin. Po naših, neuradnih podatkih gre za priznanega alpinista Emila Milana Savellija.

Savelli je lani prejel najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije za vsestransko planinsko delo v Planinskem društvu Črna na Koroškem in za razvoj planinstva in alpinizma na širšem Koroškem. Bil je dolgoletni predsednik društva in prvi načelnik alpinističnega kluba Črna na Koroškem.

Savelli je bil tudi častni občan Črne na Koroškem. »Bil je nekdanji podžupan in nekdanji mestni svetnik. Njegova smrt nas je zelo prizadela, saj je bil še vedno aktiven na številnih področjih, tudi družbenopolitičnem. Izgubili smo zelo delovnega občana,« je za spletno Delo povedala županja Črne na Koroškem Romana Lesjak.

Po njenih besedah bo danes, od 12. ure dalje, v poročni dvorani občine možen vpis v žalno knjigo. V dvorani bo v četrtek ob 13. uri žalna seja, ob 16. uri pa bodo Savellija pokopali.

  14.02.2015 08:58
V Meži našli truplo Emila Savellija
Iz Meže so včeraj potegnili truplo 73-letnega moškega. Gre za priznanega alpinista Emila Milana Savellija.
Kategorije:
Informacije SLO koroško Vse objave
Značke:
BIO Delo informacije interni koroško smrt

1 komentarjev na članku "V Meži"

Franci Savenc,

AK Črna, 24. februarja 215 - Igor: http://www.akcrna.si/?p=12062

EMIL MILAN SAVRLLI 1941 - 2015 / Ni vprašanje, ali bomo umrli, temveč kako bomo živeli. / Joan Borysenko

Tako kot je živel, je tudi odšel. Poln energije in načrtov za prihodnost je povsem nepričakovano zaprl vrata življenja za seboj. A v meni moj najboljši prijatelj ni umrl, samo oddaljil se je. V srčnem spominu bo ostal z mano, dokler ne umrem tudi jaz.

Z njim sem prijateljeval že od gimnazijskih let naprej, še preden sem se mu pridružil tudi v gorah. Skupaj sva bila v Romsdalskih Alpah na Norveškem, v Cordilleri Vilcanoti in na Rakapošiju. Stala sva na Nevadu Ninaparacu, preplezala SV ozebnik Pachante, se na Veliki Klek povzpela po Pallaviciniju, opravila prvo zimsko ponovitev Tadejeve v srednji Raduhi, Direktnega žleba v Polecah v Peci in še bi lahko našteval. Kar nekaj let sem ga vabil v Čopov steber, a se ni odločil zanj. V alpinizmu nikoli ni imel visokih ciljev. Večkrat je obiskal Zahodne Alpe in bil Školčkiju v pomoč in oporo pri ponovitvi Poljske smeri v Eigerju.

Bil je prvi načelnik alpinističnega kluba v Črni in njegov častni član. Tudi po tem, ko smo ga nasledili drugi, je živel in dihal s klubom, se veselil uspehov njegovih članov brez kančka zavisti, iskreno in od srca. Tako, od srca, kot je znal le on. Bil je eden redkih, če ne kar edini, ki je znal objektivno pogledati na zgodovino alpinizma v Črni. Dobre stvari je znal vedno pohvaliti, o slabih ni govoril. Tudi kadar sem pokazal svoje slabosti in so me mnogi obsojali, me je vedno razumel in našel vzpodbudne besede.

Pri ocenjevanju kratke zgodovine našega kluba je imel samo eno hibo – vedno je pozabil omeniti sebe. Njegova vloga pri razvoju koroškega, še posebej črnjanskega alpinizma je nenadomestljiva. A o tem in številnih priznanjih, ki jih je prejel na različnih področjih njegovega udejstvovanja, bodo gotovo pisali in govorili drugi. Zato o Milanu pišem bolj na osebni ravni.

V gorah je bil navdušen fotograf in snemalec. Zbirka njegovih fotografij je res obsežna. Nepozabni so njegovi filmi o vzponu po Pallaviciniju, o Cordilleri Vilcanoti, Inti Raymiju in drugi.

Ko sva se po smrti njegove drage žene Olvide pogovarjala, sem spoznal, da na smrt še ni pripravljen. Ob vseh načrtih, željah in energiji, ki jo je nosil v sebi, tudi še ni mogel biti. Sprijaznil se je z resnico, da vsak človek umre, a hotel je resnično živeti, dokler mu bo to dano. Sprva nekoliko bolj umirjen se je v ponovnem vzponu in zagonu življenja nepričakovano poslovil od vseh, ki smo ga imeli radi. Pretresen sem moral sprejeti resnico, da je Milan odšel, a ne prav daleč stran. Žalost ob odhodu dragega prijatelja je vse globlja.

Poleg številnih alpinističnih knjig, ki mi jih je dolga leta redno podarjal, fotografij in drugih spominov, bom njegovo toplino, iskrenost, skromnost in navidezno vihravost, ki je v sebi vedno nosila tudi globino, tega nadvse dragega prijatelja s hvaležnostjo nosil v svojem srcu in barvnih spominih, dokler tudi sam ne primem za kljuko tistih vrat na koncu in jih zaprem za sabo. Milan je to storil mnogo prehitro. A po tem, kar mi je povedal sin Bojan, mojo bolečino vsaj malo blaži vedenje, da je bilo to brez muke in bolečine, skoraj nevede. / Igor

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava 5. Humarjev memorial
Naslednja objava Policisti nad voznike motornih sani
  • Število objav: 27639

Informacije

Informacije