Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prijaznost v gorski postojanki?!

   Železar

 

 13.09.1984

Jlib.si

četrtek, 13. september 1984, ob 11:46, Boris Štupar, ogledov: 773

Železar (1984): Kot že večkrat to leto sem se tudi to soboto in nedeljo odpravil v hribe.

Tokrat na dobro poznani Vršič. Okrog 9. ure se je napol prazen avtobus ustavil na prevalu in sprevodnik je oznanil pol ure postanka. Takoj nad cesto kraljuje mogočen Tičarjev dom. Ob vstopu v dom me je prijazno pozdravila receptorka in starejša tovarišica (očitno upravnica), takoj za naslednjimi vrati pa sem že zaslišal rezek glas tovarišice za točilno mizo, ki je mladega planinca pozdravila z naslednjimi besedami: »A ne moreš zapreti vrat, kako so te pa učili,« in takoj nato: »Preklet, sem že sita takih gostov.«
Previdno sem se potrudil, da sem za sabo zaprl vrata (po tretjem poskusu mi je to uspelo), takoj za tem pa je nekdo zopet vstopil in seveda pustil vrata odprta. Sedel sem za mizo v prostoru s točilno mizo. Pristopila je prikupna mladenka in vprašala, kaj želim. V naslednji minuti sem že pil primemo ohlajeno pivo in prisluhnil dialogu točajke z gostom, ki je pravkar vstopil z ženo in dvema otrokoma: »Prosim eno žganje, tri čaje in pivo,« je rekel točajki.
»Šnops in pivo lahko dobite tukaj, čaja pa ne strežem jaz, s kelnarco se zgovorite.« Na pult je postavila žganje in steklenico piva, ta čas pa je družina že odšla v salon k prazni mizi in sedla. Izza točilne mize se je zopet zaslišal rezki glas točajke: »Ja, kje pa je zdej? Naroči, pa gre, potem pa pravijo, da nisi prijazen z njimi.«
Iz salona je takrat prišla natakarica. Ko je dobila naročeno, ji je točajka na pladenj postavila še pivo in žganje in rekla: »Na, pa še tole nesti tistim štirim za unole mizo. Desc je tko zoprn, preklet, pa tri čaje hoče.« Natakarica je prijela pladenj z naloženo pijačo in hotela oditi, ko se je za njo zadrla točajka: »Kaj pa plačat, pol boš pa pozabila. « Natakarica je hotela nekaj reči v opravičilo, pa jo je prehitela točajka: »Nič, kar zdej plačaj, bodo že počakali.

In res so počakali, kaj pa jim je preostalo drugega. V tem so se vrata zopet na široko odprla in vstopilo je za cel avtobus tujcev, ki so prišli s Kompasovo potovalno agencijo. Ker me je čas že priganjal, zunaj pa je sijalo sonce, sem poklical natakarico, da bi plačal. Odpravila se je k meni, ko se je zopet zaslišal gromki glas točajke: »Ja. kam greš zdaj, a ne vidiš, da so tujci tukaj, bo že še malo potrpu, saj tako nikamor ne gre.« Na mizi sem pustil sto dinarjev v upanju, da prijazna točajka ne bo odprla ust, dokler ne bom zunaj in bodo za menoj ostala vrata trdno zaprta. Uspelo mi je. Počasi sem se namenil v višje ležeči Poštarski dom s strahom, da se tudi tam vrata slabo zapirajo.

Razočarani planinec
Železar, 13. september 1984
 

eXTReMe Tracker