PK6b.si: začetnikov in starih mačkov – Kotečnik, maj 2014
Tudi letos se je načrtovana dvo-dnevna plezalna tura končno le zgodila, saj smo, predvsem začetniki, ki se v plezanju v skalah še nismo preizkusili, komaj čakali, da se podamo v višine kot »pravi plezalci«.
Sobota zjutraj, meeting point standarden – Pomaranča, kjer so sledili eden drugemu že znani obredi (beri kava, »svaljkanje« …) in klepet poln pričakovanj in smeha.
Pot ... brezveze, bolje bi bilo, če bi bili že kar tam – pod skalo, seveda.
Vreme nam je odlično služilo, saj je peklo kot za stavo. Kaj so res skale samo visoko? Da se moraš že mučiti, da do skale sploh prideš! Otovorjeni z vso opremo, seveda nastradajo najbolj začetniki. Tem seveda pripada čast namaskirati se v šerpo (po poti pa v švicu razmišljaš, če bo še kakšen krst s štrikom). Vijugasta gozdna pot v plezališče Pisani svet je sicer minila hitro, kajti pričakovanja in adrenalin so naredili svoje.
Uf, kako lepo zgleda …
Zaspancev zjutraj ni bilo, Damjana pa bi se naj pridružila na plezališču. Ni nje, ne odgovora … klici, sporočila so letela, ko se le prikaže, kot padla z neba … zgodba pa ta prava! Takoj na steno seveda, ko so ostali že občutili kar nekaj ostrine na svojih dlaneh, višino in zahtevne ter malo manj zahtevne smeri.
Mojca nas je začetnike spremljala z nadvse budnim očesom. Njena, sprva pokazana strogost, pa je hitro postala razumljena kot odgovornost in skrb, da vsi pridemo domov v enem kosu in se seveda še kaj naučimo. Hura za začetnike! Naši prekaljeni plezalci so napeljali vse možne smeri, ki so bile proste, saj smo v plezališču imeli še kar nekaj druge družbe.
Plezali smo, varovali, se preizkušali, bodrili in zabavali. Ko ti vzdušje in borba na steni enkrat zleze pod kožo, veš, da si »pečen« plezalec. In občudovanja ter vprašanja kot: Kako le zmore tako daleč gor?, se hitro spremenijo v lastno realnost, ko se preizkusiš v steni, iščeš rešitve in vztrajno napreduješ proti vrhu … Davorin sicer pravi, da moraš do vrha, ker je to nujno doseči, kot pri kateri drugi stvari…če ni vrha, ni ok … no, pa si razlagajte po svoje;)
Ure minevajo kot minute, minute kot sekunde … večji in manjši podvigi so za vse nas – začetnike – nekaj popolnoma novega. Novi izzivi, nove ovire, nov pogum, trma in vztrajnost pomagata, da daš od sebe maksimum.
Utrujenost se začne kazati komaj pri sestopu od plezališča, ko smo natovorjeni začetniki (beri šerpe, nosači, garači …) ) in vsi ostali spet vijugali po gozdu, tokrat navzdol. Še preko potoka in že smo sedeli v krogu, smejoč se in pozdravljali pravilno odločitev: zdaj pa pivo in prvi vtisi. Najprej je nekaj besed namenila vsem Mojca, nato pa smo kot papige drug za drugim povedali, da je bilo super, krasno, zabavno, veselo, naporno, adrenalinsko … skratka popolnoma plezalsko.
Pri kmetiji Tratnik je sledilo ekspresno postavljanje šotorov, še bolj ekspresno tuširanje in slastna večerja, pivce, klepet in spanje … Začetniki smo družno ugotovili, da kvarimo povprečeje kadilcev med plezalci, ne pa tudi povprečje pivcev.
Nekateri smo se predali in utrujeni popadali v spalke, eni so še vedrili ob ognju in klepetu ter seveda dobri pijači in še boljših šalah.
Zjutraj pa znova v breg, novim plezalnim podvigom naproti. Na Trapezu je bilo manj prostora, ko pa je plezališče zapustila večja skupina tečajnikov, se je ozračje nekoliko sprotilo … v plezališču res ni dobrodošla gneča, dobra družba pač.
Težji smeri je sledila nekoliko lažja in spet v višine…Kdo bo zmogel to? Jaz, jaz! Jaz tudi! Kot da te neka nevidna energija vleče gor, čeprav v glavi poslušaš druge glasove. Če zmore naš »Kiborg – Davorin« z opornico, zmorem še jaz … In ježika je naskočila ježka…na koncu z močmi in s pomočjo od spodaj sem le prilezla do vrha. Kolena, prsti in še kaj je krvavelo, ampak ta kri se ne da primerjati s ponosom in zadovoljstvom, ki ga nosiš v sebi, ko spet sediš v krogu enako mislečih, enako delujočih, z nasmehom in pivom v roki … za take trenutke je vredno iti še kam in upam, da skoraj.
Damjana