Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Raduha podarja prelepo pomladno turno smuko

petek, 27. junij 2014, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1736

Slovenske novice - Janez Mihovec: Greben Raduhe deluje, kot da je samostojen del Kamniško-Savinjskih Alp.

Prav na vzhodnem delu gorovja se tako bohoti nekoliko zase, saj je precej višji od gora v okolici. Z vrha Raduhe se odpira izjemno lep pogled po skoraj celotni Štajerski in Koroški.

In zato je Raduha pravi magnet za obiskovalce. Pozimi obisk sicer ni ravno preprost. Do običajnega izhodišča Koče na Loki se pride iz Savinjske doline. Na pol poti med Ljubnim in Lučami zavijete na cesto ob potoku Dupelnik. Ovinkasta cesta se vije šestnajst kilometrov daleč po predgorju Raduhe. Le malo pred planino Vodol leži senčnato pobočje, ki je še v pozno pomlad varno pred sončnimi žarki. Na manjšem delu ceste se zelo rad obdrži sneg. Nekoliko dolgega obraza sem si sicer ogledal nekaj sto metrov dolgo zaplato snega polmetrske debeline in kopno cesto na drugi strani. Ni bilo druge kot vzeti pot pod noge in se sprehoditi dodatnih šest kilometrov do Koče na Loki.

Planina Loka je kot iz pravljice. Pomladi je vsa prekrita z dehtečim telohom. Na planini je še manjši kal, napajališče za živino. Nad planino je koča in prav pri njej se začne sklenjena snežna površina. Od tu naprej je treba samo v klanec.

Raduha je za turne smučarje resnično prijazna. Severna, vzhodna in zahodna stran so eni sami strahoviti prepadi, na jug pa se zložno spušča široko pobočje. Od koče se dobro uro in pol dvigamo do grebena. Na prelazu Durce se na višini 1910 metrov s severne strani priključi markirana pot s Koče na Grohatu.

Pri Durcah se že razločno vidi trikotni vrh gore. Do njega pa je še dobre pol ure hoda. Izognemo se prepadnim severnim pobočjem, zavijemo nekoliko na levo na južno pobočje in se spet vzpenjamo naravnost proti vrhu. V trenutku, ko nam jezik visi že skoraj do tal, pa dosežemo tudi vrh. Na širnem grebenu sta vzidana zabojček z vpisno knjigo in jeklen cepin.

Tisto, kar nato pride na vrsto, pa je detajl, ki dela življenje lepo. Na plan naprej spraviš malico in sok in se razgleduješ naokoli. Preprosto uživaš. Glavni razgledi se razprostirajo proti vzhodu. Od Dleskovške planote začno Kamniško-Savinjske Alpe rasti v višino. Najprej pride na vrsto Ojstrica, Planjava, Brana, nato pa še osrednji Grintovci. Na severni strani se odpira od Obirja pa vse tja do Pece. Ostane le še pogled na jug. Osrednja kopa na tej strani je Rogatec, nato pa postanejo vrhovi vse nižji in nižji. Od nekod se priklatijo še kavke in neutrudno žicajo za grižljaj in pravzaprav polepšajo dan.

Vsakega lenarjenja mora enkrat biti konec. Zdaj pride prav tudi turna smučarska oprema, ki sem jo vse dopoldne trudoma tovoril v klanec. Smučke na noge, čelado na glavo, nahrbtnik na ramena, palice v roke in smučanje po širnih flankah se začne. Teče kar po smeri pristopa. Po nekaj sto višinskih metrih se spustimo do drevesne meje. Najprej so to posamezni macesni, nato pa redek smrekov gozd. Tu je treba biti kar previden pri iskanju prehodov. Pa ni prehudo. Prismučamo na začetek planine in nato spet do Koče na Loki. Vsega lepega je seveda vselej prehitro konec. Od koče do vrha je dve uri in pol vzpona, navzdol pa si v dobrih dvajsetih minutah. Povrhu te čaka mukotrpen pohod do izhodišča, do avtomobila, ki tako žalostno čaka ob prvi snežni prepreki na planini Vodol.

Bo že držalo. Turno smučanje je čisto posebne vrste šport. Od človeka zahteva zgodnje vstajanje, zelo veliko hoje, mukotrpnega snežnega vzpona in nato še krevsanje nazaj do prevoznega sredstva. Je pa vmes del, ki vsebuje smučanje po deviških planjavah. Tisto je tako lepo, da odtehta ves omenjeni trud.

Janez Mihovec

eXTReMe Tracker