Planinski vestnik - Mire Steinbuch: O drami Pavla nad prepadom v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča ne bom pisal s stališča gledališkega kritika, ...
... ker to nisem, temveč kot gledalec, ki je navdušen nad videnim zadovoljen odšel iz Talijinega hrama. O predstavi in ustvarjalcih je bilo že veliko napisanega, mene pa ne mika, da bi ponavljal že videno oziroma prebrano. Ampak – na srečo – o nečem le nisem nikjer ničesar zasledil. Pavla Jesih je svojo prvo smer pete stopnje preplezala 28. julija 1928, skupaj z Milanom Gostišo. Za nameček je v smeri še nekaj mest spodnje šeste stopnje! Do svoje nesreče 18. avgusta 1934, ko je padla med plezanjem prvenstvene smeri nekje med Veliko Mojstrovko in Travnikom in se pri tem hudo poškodovala, je, kot je razvidno iz vodnika Plezalni vzponi Vzhodne Julijske Alpe iz leta 1970, v Julijcih z različnimi soplezalci splezala devet prvenstvenih smeri, z vsaj enim mestom v območju pete stopnje ali težje, večinoma kot prva v navezi. Za primerjavo: vsi ostali slovenski alpinisti z Jožo Čopom na čelu so v tem obdobju preplezali samo deset smeri takih težavnosti, s tem da je pri enem vzponu sodeloval italijanski alpinist iz Trsta Emilio Comici. Statistika, ki sama po sebi govori o Pavlinih plezalskih sposobnostih. Je torej kaj čudnega, da se je takratna slovenska plezalska srenja razdelila na dva tabora? Eni so z njo plezali, drugi je niso marali takrat in je ne marajo še danes. Za povrh je nekatere motilo tudi to, da je bila iz premožne trgovske družine – kapitalistka in buržujka, kot ji je očitala povojna oblast. Očitno ji je primanjkovalo vsaj nekaj govorniške spretnosti, smisla za humor in piarovstvo, česar je v obilju premogel legendarni Joža Čop (igra ga Primož Bezjak). Z brezkompromisno trmastim rinjenjem z glavo skozi zid pri povojni totalitarni oblasti pač ni mogla ničesar doseči.
Ker je v drami kar nekaj simbolike, sem prepričan, da gledalec, ki življenja Pavle Jesih ne pozna, ne bo imel toliko od igre kot tisti, ki je s tem vsaj v grobem seznanjen. Ne bo vedel, zakaj so na začetku na steno projicirani trije golobi (aluzija na staro osamljeno Pavlo in njeno krmljenje golobov) ali zakaj Pavla kar trikrat zaporedoma s stene pade v roke treh postavnih mladeničev (namigovanje na njen trojni zaporedni padec v najtežjem delu Čopovega stebra, kjer je potem obtičala). Vendar so to le malenkosti, ki lahki dodatno bogatijo doživljanje predstave.
Pavlo igrajo tri igralke, ki se nekajkrat hkrati pojavijo na odru – mlada Pavla, plezalska Pavla srednjih let in stara Pavla – med katerimi se občasno razvije živahen pogovor. Fizično najnapornejšo vlogo ima srednja Pavla, ki jo igra Katarina Stegnar. Skoraj vsi igralci nastopajo v več vlogah. Poudariti moram odlično telesno pripravljenost vseh plezalskih akterjev. Po letu dni treninga so svoje dolge plezalske vložke izvajali suvereno, brez vidnega napora. Med plezanjem po steni ali stropu so skoraj neprestano govorili tako sproščeno, kot da bi sedeli v naslonjaču. Njihovo kondicijo jim kar malo zavidam, ker mene dokaj hitro navije in mi še na misel ne pride, da bi v previsu skušal recitirati (zasopihane kletvice ne štejejo). Še več: Uroš Kaurin (igra Franceta Brenka in nemškega oficirja Breinerja) je s cepinoma visel na stropu, naredil štirico in medtem prav nič zadihano govoril. Povedati je treba, da igralci plezajo brez zaščitne mreže.
Domiselno plezalsko koreografijo dopolnjujeta videoprojekcija, ki med drugim na plezalsko steno izrisuje tudi kamnite triglavske sklade, in glasba. Za spremembo sem tokrat z muziko zadovoljen, saj je ubrana z dogajanjem na odru, ne pa moteč hrumeč element, ki zamaši ušesa in razsuje notranje organe. Užival sem v drobnih vrhuncih predstave, ko so se gibi plezalcev, projicirane ilustracije in glasba zlili v harmonično celoto. Visok ritem igre brez velikih nihanj drži gledalca v stalni napetosti, da pozorno spremlja dogajanje na odru, saj prostorske in časovne realnosti hkrati potekajo v različnih časih in na različnih krajih.
Drama nazorno predstavi življenje Pavle Jesihove, ki je bila po mnenju avtorja Velikih pionirjev alpinizma Bineta Mlača poleg Mire Marko Debelak ena največjih alpinistk v Evropi in s tem na svetu v prvi polovici prejšnjega stoletja. Glede na težavnost vzponov lahko rečem, da sta bili Pavla in Mira v resnici največji, saj sta bili edini ženski, ki sta v glavnem plezali naprej in ne samo kot drugi v navezi. Toda statistika težkih prvenstvenih smeri je premočno na Pavlini strani.
V uri in pol podoživimo vso veličino in tragiko življenja vrhunske alpinistke, samosvoje podjetnice in svobodomiselne ženske, ki je bila precej pred svojim časom. Tako kot je bila junija leta 1945 nepopustljiva med epskim prvenstvenim vzponom po Osrednjem triglavskem stebru, kmalu poimenovanem Čopov steber, ko se ni pustila potegniti s štrikom iz stene, je bila neuklonljiva tudi v povojnem poslovnem življenju. In je ostala brez vsega, sama s svojimi mestnimi golobi in cigaretami.
Mire Steinbuch