7 dni - Petra Lesjak Tušek: Sebastijan Oblak, ljubiteljski fotograf in pohodnik, avtor fotomonografije Uršlja gora, presežni svet, si lepšega Silvestrovega od vnovičnega postanka na svoji gori ne bi mogel predstavljati.
Korošec Sebastijan Oblak, ki gleda v svet predvsem skozi fotografski objektiv, si želi silvestrovo preživeti na "svoji" gori, kjer pravzaprav vsakič preživlja najbolj praznične trenutke. "Zaradi poškodbe noge v zadnjih dveh mesecih nisem mogel na Uršljo in rekel sem si, da letos pa moram vsaj še enkrat na vrh, če hočem biti in ostati zdrav. Tako res upam in imam v načrtu, da bom na vrh "prikrumpal" prav na silvestrovo, kot sem že tolikokrat. Ko so me v zadnjih dneh v bolnišnici v Slovenj Gradcu ob pregledih poškodovane noge spraševali, kako se počutim, sem predvsem razlagal, da imam največ z zdravjem težav le zato, ker že tako dolgo nisem stopil na Uršljo," razlaga Oblak, neomajen pohodnik in ljubiteljski fotograf, ki je letos ob podpori založnika, prevaljskega Kulturnega društva Mohorjan, in fotografskega mojstra Toma Jeseničnika izdal izjemno fotografsko monografijo, naslovljeno Uršlja gora, presežni svet.
Oblak se še ni dokončno odločil, kdaj in kako se bo na zadnji dan leta 2013 povzpel na gorsko lepotico, na katero ga veže že pogled z domačega dvorišča v naselju Šance na Ravnah. Kar sedemnajstkrat je bil v prejšnih letih na Uršlji na silvestrovo, pri čemer je ubiral različne pristope. "Včasih sem bil na gori že podnevi, opoldne, običajno skupaj z ženo Majdo, pa sva potem do večera odšla domov in tam mirno praznovala. Spet drugič sem od doma štartal okoli desetih zvečer, tako da sem bil pri koči na gori opolnoči. Če je bila koča odprta - odvisno, kdo je bil kakšno leto oskrbnik in kaj, če kaj, se je v koči dogajalo - sem šel vanjo in tam nazdravil novemu letu s kakšnim znancem. Če pa ni bilo nikogar in je bila koča zaprta, sem po polnoči odšel nazaj. Spet drugič sem se opolnoči odpravil od doma, tako da sem v vsakem primeru bil med prvimi v novem letu na gori," razlaga o svojih vzponih na Uršljo, ki so v zadnjih letih, odkar je v pokoju, njegov nepogrešljivi vsakdan.
S sabo je v nahrbtniku običajno nosil buteljko - včasih je s kom nazdravil, če pa ni bilo koga, ni nujno, da jo je sploh odprl. Razposajeno praznovanje v družbi, če je to kakšno leto zaznamovalo v planinski postojanki, ga ni pritegnilo, temveč se je raje sam vračal domov.
"Vedno sem najraje hodil sam in ponoči, tudi pozimi, v mrazu. V miru in s svojimi mislimi, ko sem pozabil na vse, kar je ostalo v dolini. Vedno pa sem točno vedel, da me na vrhu čaka senzacija, nič drugega ni bilo bolj pomembno kot to nestrpno pričakovanje," svoje občutke na običajni poti, ki pa vendarle nikoli ni (bila) povsem običajna, opisuje Oblak.
Senzacijo je razbral v naravi in njenih raznovrstnih pojavnih oblikah, v čarobnih trenutkih na gori, pronicanju svetlobe, ki je bila ključna za dobro fotografijo. "Tudi po sedemsto posnetkov lahko naredim naenkrat in ni vrag, da jih vsaj nekaj ne bi uspelo. Nisem tehnično dober fotograf in se tudi ne ubadam s tehničnimi zakonitostmi. Nekako pa znam prepoznati svetlobo, ki je za dobro fotografijo ključna, kar je že večkrat poudaril tudi moj prijatelj Tomo Jeseničnik," razlaga 66-letni fotograf. Letos je bilo "njegovo leto" in logični zaključek leta so lahko le novi ujeti trenutki na gori. Fotomonografija, ki jo je Oblak ob podpori številnih letos izdal, je krona vseh prizadevanj dokumentirati "Urško" v njenih pisanih obrazih, v vseh letnih časih in izsekih posamičnega dneva. Po prvih predstavitvah knjige v domačih krajih je Oblakova knjiga že dosegla tujino, in sicer je že na policah v domovih prijateljev, znancev in ljubiteljev gora v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Kanadi, ZDA, Švedski,ter sosednjih Avstriji in Italiji. Da njegova gora skozi fotografije kroži po svetu, ga neizmerno veseli, tudi zato, ker se sam po kar nekaj prehojenih gorniških destinacijah po svetu zdaj raje oprijema kar domače gore. In prav gotovo mu bo Urška v zadnjih trenutkih tega leta naklonila veličasten in svetel pogled, ki ga bo pospremil v srečno in zdravo 2014.
Petra Lesjak Tušek