Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bela smrt na Velebitu

23.12.1933

dLib.si

sobota, 23. december 1933, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 979

Jutro (1933): Gospič, 21. decembra

Snežni meteži po Liki, ki so zaustavili promet in povzročili tako veliko škodo, zahtevajo tudi človeške žrtve. Danes je prispelo v Gračac peš iz Knina okrog 50 vojakov, ki so odslužili tam svoj rok. Prišli pa niso vsi, kajti trije so se nekje blizu Zrmanje izgubili v snežnem metežu in storili najbrž žalostno smrt. Najslabše vreme je na prehodu iz Like v Dalmacijo ob potu, ki vodi iz Gračca skozi Lovinac in preko prelaza Malega Alana po silni strmini doli v Obrovac. V noči od 19. na 20. t. m. je tam našel smrt neki orožnik iz orožniške postaje Obrovac. Njegovi tovariši pripovedujejo o strašni borbi z burjo in snežnimi zameti.

Nesrečnega orožnika je skušal rešiti Pavel Rupčič iz Smiliana, ki pripoveduje o strašni poti takole: »S prijateljem Došenom sva hodila iz Obrovca do barake, ki je oddaljena 15 km — polnih 15 ur. Nekajkrat sva naletela na poti na razbite vozove in sode, iz katerih je izteklo vino, da je bil sneg na okrog ves rdeč. Vsa premražena in onemogla sva pozno zvečer srečno dosegla barako in komaj sva se malo ogrela, je že prišel neki orožniški podnarednik, ki naju je rotil, naj pomagava rešiti nekega orožnika, ki je obležal v snegu, nedaleč od barake. Z nekim kmetom, ki je že pred nama prispel v barako, smo začeli takoj iskati orožnika, o katerem smo vedeli samo to, da mu je ime Gjuro. Pot, ki jo je pregazil podnarednik, ki je prosil za pomoč, je bila že popolnoma zamedena in smo morali kar na slepo bresti sneg okrog barake, da bi našli ponesrečenca. Naposled smo ga le našli, ko že ni mogel več govoriti in je samo še roke dvigal proti nam. Morali smo ga zvezati in vleči za seboj, ker ga v silni burji ni bilo mogoče nositi. Kmalu nas je zgrabil orkanski vrtinec ter nas vrgel po pobočju. Nesrečni Gjuro se je pri tem zgubil v nekem zametu. Odkopavali smo sneg, eden pa je tekel nazaj v barako, da bi še koga, ki se je tja zatekel, poklical na pomoč. Dobili smo še enega pomočnika in da nas burja ne bi razdvojila, smo se vsi zvezali z vrvjo. Nesrečnega orožnika smo naposled našli še živega in krenili smo v smeri vasi Golubič, ki se nam je zdela najbližja. Na sredi poti pa nas je spet zgrabil vrtinec ter nas razmetal po strmem pobočju. Znašel sem se na snežnem plazu blizu vasi in pozneje se je izmotal iz snega tudi Došen. Kje smo izgubili že dvakrat rešenega ponesrečenca in kje sta ostala s podnarednikom še druga dva reševalca, nama ni bilo mogoče ugotoviti. Preiskala sva zamete naokrog in, dokler sva mogla, sva plazila tudi navzgor po pobočju, našla pa nisva ničesar. Verjetno je, da so z orožnikom vred storili smrt v snegu tudi trije njegovi reševalci.«

Jutro, 23. december 1933

 

eXTReMe Tracker