Dnevnik - Sandra Krkoč: ... je malo preveč grdo preklinjala
Moja prvotna Pavla je malo preveč grdo preklinjala
Nocoj bo na odru Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizorjena čisto sveža drama Andreja E. SkubicaPavla nad prepadom v režiji Matjaža Pograjca. Avtor je tekst napisal na pobudo režiserja, v njegovem središču pa je resnična oseba, alpinistka in kinematografska podjetnica Pavla Jesih. Drama prepleta njeno plezalsko kariero in podjetniško zgodbo, ob tem pa veliko prostora posveti sodnemu procesu, v katerem so junakinjo po drugi vojni razlastili premoženja in ugleda. Obsodba jo je povlekla v osebni propad.
Režiser Matjaž Pograjc je k vam prišel s predlogom, da bi spisali dramski tekst o eni izmed dveh slovenskih alpinistk, Miri Marko Debelak ali Pavli Jesih. Zakaj ste se odločili za drugo?
Pavlina biografija ima že na prvi pogled privlačen melodramski element: zelo uspešna ženska, zvezdnica slovenskega alpinizma, lastnica verige kinematografov, ki pa je nazadnje končala kot siromašna, zagrenjena starka, ki krmi golobe. Za sabo je imela izjemno zgodbo, toda ta je, z izjemo plezalskih dosežkov v knjigah za navdušence, bolj ali manj zamolčana, nedokumentirana. Bila je pač predvojna buržujka, po vojni pa kljub velikim žrtvam za NOB na sodišču po nedolžnem obsojena zaradi kolaboracije in razlaščena, zato so se je začeli izogibati in se o njej ni smelo dosti govoriti. Je pa nerazumljivo, da zarota molka traja do danes. Zato je bilo potrebnega dosti raziskovanja, da sem našel snov, značaje in dogodke.
Kako ste se torej lotili raziskovanja?
Imel sem peščico fragmentarnih biografij in neobjavljen intervju z nečakom Josipom Jesihom iz leta 2004, to je bilo vse. Hodil sem od enega do drugega, kdor je kaj vedel. Prelomno je bilo, ko mi je nekdanji direktor Vibe filma Milan Ljubić dal informacijo, da je proti Pavli Jesih potekal formalni sodni proces, česar se menda celo njen nečak ni spomnil, saj je govoril le o »kampanji«. Ko sem po naključju brskal po biografiji Ljube Prenner, sem odkril, da jo je na tem procesu zagovarjala prav ona. Stopil sem v stik z Alešem Gabričem, ki je napisal to knjigo, in dobil številko sodnega spisa iz arhiva. Tam pa je bilo na kupu vse: ovadbe, njeni zagovori, obsodbe, vsi osebni glasovi udeležencev v tej drami.
Kako ste nato potegnili črto med avtobiografskimi podatki in svojo domišljijo?
V zbranem gradivu sem se trudil najti čim več mesa, da bi si bilo treba čim manj izmišljevati. V spisih sem našel natančno dokumentirano dogajanje na sodišču, v članku Evgena Lovšina pa slikovito opisan vzpon z Jožo Čopom na kasneje poimenovani Čopov steber, kar je dejanje, po katerem sta ostala najbolj zapisana v alpinistični zgodovini. Ta vzpon sem videl kot hrbtenico zgodbe; iz njune skrajne izmučenosti med vzponom – zlasti njene v dveh nočeh, ki jih je v steni prebila sama – pa se je lahko razvila vrsta sanj in halucinacij, v katerih se razkrijeta preteklost in prihodnost. Ta vzpon sem razumel simbolno, kot njen poskus, da se dvigne nad črne oblake, ki so se takrat že zgrinjali nadnjo. Svojo vlogo pri nastanku drame sem tako videl predvsem v strukturiranju, organiziranju faktične snovi. No, seveda si je bilo treba izmisliti tudi vsak dialog…
Je bilo protagonistki glede na njeno kompleksno osebnost težko polagati besede v usta?
Za podobo mlade in vitalne, pa tudi stare in zagrenjene Pavle ni bila potrebna prehuda domišljija. Izziv pa je podoživeti Pavlo v njenem najbolj kritičnem obdobju, v času vzpona na Steber in med sodnim procesom, torej v letih 1945 in 1946. To je redek značaj, tu je bilo potrebne precej empatije, iskanja motivov za odločitve in prodiranja v njen način razmišljanja. Lahko je reči, da se identificiram z njeno pokončno držo, a če bi mislil resno, bi si hudo laskal. V banalno praktičnem pogledu mi je domišljijo spodbudil pogovor s Sergejem Pavlinom, edinim meni dostopnim živim pričevalcem, ki jo je še osebno poznal. Končno verzijo sta mi pomagali obtesati še sorodnici Nastja in Nina Jesih, ki sta rekli, da sem šel ponekod malo predaleč. Moja prvotna Pavla je menda malo preveč grdo preklinjala (smeh). Tako sem pač razumel poročila, ki so jo omenjala kot žensko zelo strupenega jezika. Preostali liki so bolj tipski. Joža Čop je fasciniral sodobnike in o njem še danes kroži kopica anekdot, zato si ga je bilo preprosto zamisliti; teže pa njun odnos.
Je bila Pavla Jesih komu trn v peti tudi kot alpinistka?
Kot o plezalki se o njej vselej piše v pozitivnem smislu. Kot alpinističnemu avtsajderju se mi je zdela zabavna tekmovalnost z Miro Marko Debelak; bili sta edini ženski, ki sta prvi v navezi plezali prvenstvene smeri. To mogoče niti ni bila tekmovalnost med njima, vsekakor pa med kluboma njunih častilcev. Privrženci Mire Marko so znali biti do Pavle kritični, češ, bogatunka plačuje ljudi, da jo spravijo na vrh. Pavlini privrženci pa so se na to ustrezno odzivali. Sicer pa se zdi, da danes vlada vsesplošno navdušenje, ker se končno spet sliši njen glas. Odkrito povedano, še ob nobenem svojem projektu nisem doživel takega navala medijev. Seveda gre za zanimanje za Pavlo Jesih, kar je super.
Ste imeli že pred začetkom pisanja vizijo, na kakšen način javnosti predstaviti Pavlo Jesih?
Želel sem jo predstaviti kot žensko, ki ji je uspelo biti na več področjih vrhunska, a je na koncu padla v prepad zaradi dozdevne »napake« v značaju, saj je bila neuklonljiva tudi takrat, ko je družba zahtevala podrejanje. Preprosto ni dovolila, da ji drugi solijo pamet. Ni hotela postati kolesce v mašineriji. Ko se mi je nabralo že res dosti gradiva, sem za zgostitev vsega življenja v dve uri dogajanja na odru pač moral izbrati le najbolj slikovite prizore in prelomne trenutke. Vseeno pa sem skušal zajeti štiri ključna obdobja: predvojno, uspešne alpinistke in zatem podjetnice, medvojno, ko je tudi svoje življenje izpostavljala za tisto, v kar je verjela, povojno, ko se je izkazalo, da ni kompatibilna z miselnostjo nove oblasti, ter starost, ki ji je prinesla osamitev in zagrenjenost.
V tekstu je veliko preciznih napotkov za režiserja. Ko ste pisali dramo, ste torej imeli v glavi že odrsko postavitev?
Preden sem začel pisati tekst, sem poznal Pograjčeve tehnične zamisli: plezalno steno, animacijo, zato sem pisal z mislijo na predvidene možnosti. Predstavljal sem si tudi njegovo poetiko. Torej je bilo precej drugače kot takrat, kadar pišem tekst čisto po svoji ideji, a zaradi tega toliko večji izziv.
Ste morda v tekstu zavestno puščali prostor za različne interpretacije, če bi se nemara v prihodnosti še kakšen drug režiser namenil na oder postaviti to dramo?
Ne, delal sem za čisto konkretno predstavo. Če bi se zgodbe Pavle Jesih lotil samoiniciativno, kdo ve, kaj bi prišlo ven. Verjetno bi bilo bolj komorno in morbidno. Boljše, da je tako, kot je (smeh).
Prelomno v raziskovanju je bilo, ko mi je nekdanji direktor Vibe filma Milan Ljubić dal informacijo, da je proti Pavli Jesih potekal formalni sodni proces, česar se menda celo njen nečak ni spomnil, saj je govoril le o »kampanji«.