Planinski vestnik (1958) - Ciril Debeljak - Cic: »Do vrha polno« nas je bilo v tovornjaku. Šofer je gnal, kot da nas ni, po ovinkih in valoviti cesti proti Logarski. Edini način pred leti, da si prišel v enem dnevu in še kar udobno v to lepo dolino.
Celjani smo daleč od hribov, nemogoče zveze z avtobusi in večna čakanja po klopeh v Šmartnem, Ljubnem in Solčavi pa delajo pot še daljšo, komaj dosegljivo za nas, ki smo planinci samo ob sobotah in prazničnih dneh.
Ko se je živi kupček nekje za Solčavo zopet enkrat prav nevarno nagnil na desno, sem pokukal izpod platna navzgor. Nad zelenimi gozdovi se je dvigal proti oblakom bel steber, strm, gladek, za moji oči že takrat, mladega zagnanca, zanimiv problem še nepreplezane stene.
Vsi v kamionu z menoj vred so bili mnenja, da rob ni preplezljiv in ko sem kasneje v pogovoru z Radom in Robanovim Jožo dobil enak odgovor, me jo rob zanimal bolj kot ob prvem pogledu. Herle je poskušal še pred vojno, šaril pod stebrom in celo spal pod njim, pa ga je vedno pognal na desno v poraslo jugo-vzhodno steno. Za takrat je bila s tem stvar rešena. Rob ostane nepreplezljiv, če tako pravi Francelj.
Kolikokrat nas je še potem pot peljala pod stebrom! Pod njim smo hodili v stene nad Logarsko dolino in Okrešljem, pod njim smo se vračali nazaj, polni doživetij in novih načrtov. Eden teh je stal nad nami in izzival.
Leta 1953 sva se z Jankom namenila v zasneženo Planjavo. Še pred vsto¬pom sva v globokem pršiču položila orožje. Plazovi so grmeli z vseh žlebov in polic, Planjavi sva dala rada slovo, a brez izkupička ne greva domov.
Edina južna stena, odmaknjena od osrednjega masiva Savinjskih Alp je bila — Strelčeva peč ali, kakor pravijo ljudje — Strelčova. Po vasici Sv. Duh jo domačini imenujejo tudi »Rob Sv. Duha«.
Obrnila sva torej hrbet Planjavi in zdrvela mimo nedograjenega hotela in sester Logarjevih do Klemenške žage in zavila v levi breg nad Savinjo. Nikdar še nisem gledal stebra z očmi plezalca, ki namerava vanj. Zato se mi je zdel sedaj, ko sva s tem namenom drobila po skriti slezi, mnogo težji in bolj nemogoč.
Pri mali skriti kmetijici nad cesto sva spravila odvečno in zagazila v sneg med smreke in stoletne macesne. Domačini so stali pred kočo in majaje z glavo gledali za nama. »Taki norci! Saj še za pajka ni dobra.«
Kljub zgodnjemu marcu je sneg na prisojni strani že skoraj pobralo. Sonce je grelo v hrbet, v pečevju pod samim stebrom že skoraj preveč. Z iskanjem vstopa se nisva zamudila. Edina možnost je v desnem delu po nekakšni rampi, ki že po nekaj metrih pripelje poševno na sam raz.
Navezala sva se na dvojno vrv in oborožila, kot se v taki steni spodobi, popila vso tekočino, pripravljeno za današnji dan, in vstopila.
Steber ni visok. Nekaj nad 200 metrov, zato pa gladek in v sredi previsen, da lahko dela čast vsem robovom te skupine. Skala je bila kljub soncu in južni strani hladna, v žlebu na koncu rampe prevlečena z debelo plastjo zelene alge. »Če ni ledu, je pa drsalka iz drugega materiala,« je modroval Janko in brisal zelene roke v hlače. Krepka petica v prvih desetih metrih. In to v svetu, ki je vsaj na oko v razu še najbolj domač in položen. Varoval sem za macesnom, obrnjen s stene in občudoval prepadno steno na desni, ki jo brez dvoma nikdar ne bo motila človeška radovednost.
Prepustil sem mesto drugemu in vstopil v raz. Prepotrebni klini niso prijeli nikamor. Meter za metrom sem puščal za seboj, brez klina in iskal stojišče. Podobno delo kot v razu Dedca. Povsod plošče in drobni oprimki brez razpok in polic. Po dvajsetih metrih prostega plezanja v absolutni strmini je klin prvič zapel. Držal je, zabit do glave, kot oni v Dedčevi steni. Tega bo Janko brez škode pustil vsem, ki jih kdaj steber zamika. Varoval sem v zanki, privezal Janka meter pod sebe in prestopil v najtežji detajl današnje plezarije.
Gladek trebuh pod macesnom je bil že od spodaj videti nemogoč. Klin ni prijel nikamor. Plezal sem skrajno počasi in previdno v levo, prav nad strehe zahodne stene in s pomočjo stopne zanke, obešene na skalnat rob, preprijel previs in se potegnil na prvi prostor, dovolj velik za obe nogi. Bolj kot plezanje me je skrbelo tu varovanje. Brez klina, oprt s prsmi v steno sem vlekel vrv, ki je poplesavala nad strehami na drugi strani.
»Janko, plezaj previdno, kot da si sam. Varujem lahko kvečjemu težo vrvi.« Ob najmanjšem sunku bi me zbil s stojišča. Šlo je po sreči. Z desnico sem mu pomagal zadnji meter čez rob in plezal dalje. Povsod nemogoč svet, res, še za pajka komaj dober. Za rob v višini glave sem zataknil vrv in prečil v tegu nazaj na levo, kjer sem slutil kamin ali vsaj poč, razpoko za klin, da se enkrat, za obe dolžini nazaj, obesim nanj in počivam, šlo je k sreči bolj poceni, kot sem se bal. Že meter od stojišča je obsedel prvi klin s tankim glasom. Malo kje v tej steni lahko zabiješ, kjer pa, zleze klin do glave.
Vpel sem zanko, prestopil v desno pod streho in v pol ure dosegel po lepi, skoraj vodoravno zabiti klinski lestvici težko pričakovani kamin. Še lepši se mi je zdel kot prej iz doline. Širok za razkorak, razčlenjen in globok. Plezal sem v njem, dokler ni potekla vrv, in varoval, razkoračen in zabit v križ na obe steni. To je pa druga pesem. Obdržal bi celo domačijo, ki se je kopala v soncu tik pod nama in ne samo drobno Jankovo postavo. V kline sem vpenjal samo eno vrv, druga je pa sedaj tekla od njega skoraj navpično v kamin. Varovan od zgoraj je plezal brez skrbi in izbil kline do zadnjega. Prijetno zabavo ponavljalcem, če bo tu le komu do smeha!
Tu sva imela prvič čas in tudi voljo do razgledovanja in vriskov, ki so ves čas najinega plezanja odmevali s ceste proti nama. »Logarska in Matkov Kot gresta k maši v Solčavo«, pravi Janko. Polna cesta kolesljev in pisanih rut, pa možakov s palicami. Vsak je pomahal v rob in povedal svoje. Zakaj tudi ne? Na ravni cesti, prazni in brez prometa, si brez skrbi. Pa takrat kljub temu ne bi zamenjal več. Morda nekaj metrov niže. kjer nama je šlo precej za nohte.
Stena je od tu, kljub strmini, lažja, dobro razčlenjena in za povrh okinčana pod izstopno dolžino z debelim macesnom, ki raste iz gladkega previsnega trebuha v lepem loku nad steno. Zaman sva modrovala, kje ima skrite korenine, saj je takega debla vsaj nekaj metrov pod površino. Pod udarci viharjev je brez dvoma držal večjo težo od najine, zato sva ga zajahala in počila. Vrh roba ni bil več daleč. Košate krošnje macesnov in smrek so visele nad nama. Vrh je pokrivala gosta podrast.
Še ena od težkih dolžin je ostala za mano in potegnil sem se iz navpičnega brez vsakega prehoda na zeleno trato.
Ljudje globoko pod nama so se vračali posamič na svoje domove, zadnji že precej majavo in glasno. Po starem običaju so ga dali na zob, kar se na koncu tedna tudi spodobi.
Prikorakala sta še Stane in Vili. Bila sta na ogledih pod steno Ojstrice, sedaj pa hitita na avtobus. No, danes bo odpeljal brez naju. Prepozna sva. Poklical sem jima, naj opravičita mojo odsotnost v tiskarni in potolažita doma.
Logarska dolina je tonila v somrak.
Ko sedaj gledam z avtobusa ali zadnjega sedeža na Dušanovem motorju v rob, tja in nazaj grede, se mi zdi drug, lepši — tovariški. Težko sva so spoprijateljila, s precej znoja, zato pa si ostaneva dobra, dokler bo stal nad belo solčavsko cesto.
Ciril Debeljak - Cic
Planinski vestnik, oktober 1958
Strevčóva peč, Cicev raz (IV/III, II, 200 m, 3 ure)
Prva plezala Ciril Debeljak in Janko Mirnik, 15. marca 1953