Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tri modre lilije,

03.05.2016 12.32

Baška, Hlam (461 m), južna stena
Venera: IV+/III, 4 R/100 m, 2.30 h
Mijo Kovačevič - Mičo in Karmen Perme 30. 4. 2016

Dostop: iz Baške po asfaltirani poti preko glavne ceste za FKK kamp, v hrib v smeri cerkve Sv.Ivana, do odcepa za razgledišče Zakam. Levo po makadamski cesti nekaj sto metrov, skozi žično ogrado (vrata) do razcepa poti na planini Ispod Zakama. Levo po ozki stezici, skozi vrata v ograji, nato desno po brezpotju do sten.

Opis: Vstop je izrazit tri metre visok kaminček v desnem robu spodnjih, malenkost previsnih platastih skal tik nad planino. Varujemo na široki polici, odmaknjeni od vpadnice. Pod previsnim detajlom nad kaminčkom je klin (IV+). Blago levo navzgor, čez poličko v naslednji skok (IV+), naprej proti vrhu v lažji svet. Levo pod manjšim stebrom sidrišče.
2.R naravnost čez steber (III), v desno po polici do poševne zajede, po njej navzgor do prehoda v lahek svet, sidrišče.
3.R krajši, skoraj pohoden raztežaj do zgornje glave. Sidrišče zadnjega,
4.R na varnem mestu, navzgor proti spodjedeni glavi, v desno polovico. Čez previs (IV), po zajedi navzgor do lažjega sveta, zaključno sidršče.

Sestop: blago levo v smeri vrha, preko prvega ožjega žleba, naprej do širše grape. Mestoma plezalno po njej navzdol I-II; ali navzgor do vrha Hlama, ter v desno po markirani pohodniški poti št. 11 navzdol (smer Baška).

Opombe: Potrebna oprema: klini, set metuljev in zatičev. Smer Venera ima vstopni klin in je neopremljena. Poteka po delikatnem divjem svetu v smeri spodjedene kopaste glave pod vrhom Hlama. Ključnih mest je zaradi nevarno razpokane kamnine več. Nevarnost padajočega kamenja ob obremenitvah! Nezahteven je tretji raztežaj.

Baška, Hlam (461 m), južna stena
Jupiter, IV+/III, 4 R/120 m, 2 h
Prva plezala Mijo Kovačevič - Mičo in Karmen Perme 30. 4. 2016

Dostop: iz Baške po asfaltirani poti preko glavne ceste za FKK kamp, v hrib v smeri cerkve Sv.Ivana, do odcepa za razgledišče Zakam. Levo po makadamski cesti nekaj sto metrov, skozi žično ogrado (vrata) do razcepa poti na planini Ispod Zakama. Desno po planinski poti za smer Plato Mjeseca do grebena.

Opis: Vstop desno ob drevesu in markaciji. Navzgor in naprej v desno po polici do manjšega amfiteatra. V njegovem centru po razčlembah strmo navzgor do krajše previsne zapore pod vrhom. Čez njo po desni (IV+) in naravnost navzgor na izravnavo do manjše votline v desni, sidrišče.
2.R blago v desno do pokončnejše stene in zajed v desni. Po spodnji zajedi navzgor, v levo čez rebro - strm skok (IV+), naprej navzgor do večjega drevesa, sidrišče.
3.R navzgor v levo do pokončnejše stene, naravnost navzgor (IV) v lažji svet, sidrišče.
4.R do naslednjih skal, naravnost navzgor čez žično ograjo v levi (strmo), naprej do vrha stolpa v lažji svet, zaključno sidrišče.

Sestop: poplezamo naprej do vrha planote (I-II), v desno preko kamnitih ograd in pašnikov v smeri Platoja Mjeseca, do najširšega amfiteatra ter po njemu navzdol na markirano planinsko pot št. 11 (smer Baška).

Opombe: Potrebna oprema: klini, set metuljev in zatičev. Smer Jupiter je neopremljena. Poteka po delikatnem divjem svetu desno od izrazitega nažaganega grebena. Razen dela odseka prvega raztežaja je kamnina dokaj razpokana in naložena. Nevarnost padanja kamenja ob obremenitvah na planinsko pot!

sreda, 4. maj 2016, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1925

Šaleški AO - Karmen Perme: ... dve novi smeri in ena in edina Baška


Končno en spodoben dan na obzorju, kombiniranje vremenske napovedi in dela prostih dni se je skoncentriralo na en sam počitniški dan, namenjen razvajanju ob morju, raziskovanju še neodkritih kotičkov in preizkušanju plezalnih sposobnosti. Tudi dolg izpred nekaj mesecev je bilo treba poravnati, ko sva si decembra na Silvestrovo ogledovala še frišno stenco nad zalivom Baške, raziskovala okolico med Planino Zakam in Planoto Mjesec, naštudirala dostop do stene pod vrhom Hlam (461 m), ki se dviga severno nad dolino, ter celo probala par metrov skale.

Zaradi burje in mraza sva takrat naskok morala opustiti in odložiti na malo toplejši letni čas. Ta čas se je nekako odmikal zaradi slabega vremena in pomanjkanja prostega časa, zdaj pa je bil končno določen dan D na soboto med praznikom osvobodilne fronte in 1. majem, praznikom dela, oziroma ne-dela. Večinsko prebivalstvo naše lepe dežele je namesto kresovanja in poslušanja partizanskih hvalnic ob spominskih obeležjih odjadrala čez mejo na obalo. Vsaj tako je izgledalo, saj so bile ulice in ceste našega malega mesteca v Šaleški dolini zadnje dni kot izumrle. Bo treba podvizat riti in sledit zgledu večine ter se odpravit na jug, hribi nam po zadnji izkušnji hladne fronte in sneženja niso prav nič dišali.

Kot že običajno, sva pri načrtih ostala spet sama, saj se je število interesentov za morski podvig vztrajno manjšalo, nekako znani in predvidljivi so že vsi odgovori in izgovori, enim manjka časa, drugim poguma, tretjim zmanjka denarja, ali pa preprosto volje peljat se tako daleč za ''krneki''.

Ja, za odkrivanje novih destinacij je potrebno vse to in še več, malo raziskovalne žilice in želje po adrenalinu. Zakaj bi predeloval vedno znova iste že nadelane in tolikokrat opisane smeri, če lahko pustiš domišljiji prosto pot in se podaš v nekaj novega, še neraziskanega. Riziko je res dosti večji in uspeh negotov, a je zadovoljstvo na vrhu premagane še nedolžne stene toliko večje.

Tako sva tistega jutra stala pod že znano steno, vonjala morski zrak in občudovala pomladno vegetacijo, navdušena v pričakovanju nove dogodivščine. Prvi klin je že zapel v skali ob razpoki nad vstopom, malo višje se je vabljivo majala v vetru modra lilija in naprej še dve. Iz izhodišča je izgledala stena čisto enostavna in vzpon nezahteven. Že po prvih metrih in tipanjih oprimkov v neznanem svetu pa je bilo takoj jasno, vzpon po tako zahtevnem terenu ne bo lahek. Stena je bila neverjetno krušljiva in nestabilna, oprimki krhki in lomljivi, skale so bile naložene kot skladovnice drv in ponekod je bil cel sklop skal od spodaj spodjeden, kot bi material dobesedno trohnel in razpadal. Pravi čudež je, da gora še sploh stoji na mestu, kot hišica iz kart, ki se bo vsak čas sesula na sestavne dele. Kamenje in kosi stene so leteli navzdol ob vsakem poskusu napredovanja in nepazljivo štantanje tik pod steno bi bilo že v štartu nevarno. Mijo zgoraj se je tresel ob misli, da lahko sproži plaz kamenja, ki ga bo odnesel v dolino, jaz spodaj ob pričakovanju projektilov iz zraka, pa sem poskakovala kot veverica levo-desno in se izogibala padajočim bombam. Z mukami sva uspela naredit tri plezalne raztežaje v 100 metrov visoki smeri do vrha, vmesni pohodni del je bil prav tako zoprn zaradi krušljivega grušča in trnja. Zaradi kontinuirane zahtevnosti terena je čas vzpona narasel na dobre tri ure, čeprav naklon od spodaj ni deloval prehudo, so nekateri skoki na kjučnih mestih dišali po tazaresnih petkah. Morala sva iskat čim primernejše prehode v nestabilnem svetu in kompaktno skalo, kar pa je pomenilo pomikanje v cik-cak in s tem večje trenje, pa še vrv se je ves čas zatikala med rastje in trnje v steni.

Na vrhu si čestitava, da sva živa in zdrava "premagala" goro, po zasluženem počitku in malici sestopiva po levi grapi, ki je bila prav tako, kot vzpon, zoprno zanimiva. Spet ob vznožju poiščeva izgubljen klin, ki se je pri nepazljivem izbijanju v malo bolj previsnem delu izstrelil iz poke, enega ključnega pa pustiva zabitega na vstopu v smer kot orientir. Po melišču se pomakneva desno in iščeva možen začetek naslednje smeri, pri tem preplezava kamnito ograjo z bodečo žico in najdeva primerno mesto za vstop ob planinski poti in markacijah za Planoto Mjesec.

Začetek smeri poteka od drevesca čez velik balvan, sledi težji pokončen del do police, primerne za štand. Po vseh naštetih težavah malo pod vrhom naletiva še na zadnjo prepreko, ograjo iz žice tik nad skalnim skokom. Z vrha so najino početje z zanimanjem opazovale zvedave ovce, od spodaj pa firbčni pohodniki, ki so po poti prihajali mimo.

Na vrhu planote končno zadihava, pogled na uro in treker, tri ure za 120 metrov mučenja živcev. Za nameček sonce že prijetno žge in ogreva glavo pod čelado, v mislih pa že sanjam o mrzlem piru in namakanju nog v morju. Še sestop čez planoto mesečeve pokrajine po grapi do planinske poti, plezanje čez par kamnitih ograd in že sva na znani poti v dolino. Ustaviva se ob cerkvi sv.Ivana, da zmoliva par očenašev tistemu zgoraj, ki naju je obvaroval vsega hudega. Na razgledni ploščadi posediva in opazujeva tihožitje pomladnega cvetja ograjeno z nagrobnimi kamni in napisi v stari Glagolici. Prostor kot posvečen od bogov iz nekega drugega časa, razgledi od rta Baškega zaliva in otoka Prvič ter vse tja do Velebita na konec obzorja. Ob poti v dolino naletiva na ostanke starih naselbin iz zgodnjeromanskih časov davnega leta okoli 1240.

Končno spet pri avtu odvrževa vso težo s hrbtov, si zaželiva hladne pijače in nekaj kaloričnega za pod zob, da nadoknadiva izgubljene kalorije. Sledi lahkoten sprehod skozi mestece po rivi do marine, hladna limonada v baru na plaži in namakanje nog v morju, čisti užitek. Polno izkoriščen dan do zadnje minute. Ko se zvečeri in z morja zapiha hladen veter pa pot pod noge oziroma volan v roke in po magistrali proti domu.

V enem dnevu pridelani kar dve novi smeri, preizkus živcev in moči, sledovi krvi po skalah, za spomin praske na rokah od ostrih robov in trnja, ter tri lilije v steni nad zalivom Baške.

Nekaj zagotovo drži, nove smeri verjetno ne bodo primerne za razvajene plezalce, ljubitelje opremljenih plezališč in kompaktne skale, bodo pa izziv za tiste, željne adrenalina in malo drugačne plezarije ter vajene nepredvidljivih situacij in zahtevnega terena. Vsekakor je to dobra vaja za psiho in nabiranje izkušenj v novih razsežnostih. Pa naj tole zveni kot Misija Nemogoče ali ne, poskusiti ni greh, ''take a risk and go!''

Karmen Perme  
Foto: Karmen in Mijo  

Oznake: ALP, PrV
eXTReMe Tracker