Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vzhodne Julijske Alpe


Za G-L priredil: Genadij Štupar  

PLEZALNI VZPONI
VZHODNE JULIJSKE ALPE

VJA 1Krma - Kot

VJA 2: Vrata

VJA 3: Martuljek—Beli potok

VJA 4: Krnica—Vršič

VJA 5: Planica

VJA 6: Možnica—Koritnica—Bavšica—Trenta

VJA 7: Dolina triglavskih jezer


Batognica

Bavški GrintavecBavški Grintavec

Bovški Gamsovec

Briceljk

Ciprnik

Cmir

Debela peč

Debeli vrh

Dolkova špica

Dovški Gamsovec

Dovški križ / Dovški križ (300) / Dovški križ (300)

Frdamane police / Frdamane police (300)

Goličica - Planja - Kanceljni

Hribarice

Jalovec / Jalovec (500) / Jalovec (600)

Jerebica

Kanjavec

Kotova špica / Kotova špica (500)

Kraj sten

Kriška stena

Kriški rob

Križ

Krn

Kukova špica / Kukova špica (300)

Lipnica

Loška stena

Luknja peč

Mala Goličica

Mala Mojstrovka (400) / Mala Mojstrovka

Mala Ponca (400) / Mala Ponca

Mala Tičarica

Mali Draški vrh

Mali Jalovec

Mali Prisojnik

Mali Oltar

Mali Ozebnik

Mangrt

Mišelj vrh

Morež / Morež

Nad Šitom glava

Oltarji

Ozebnik

Pelc nad Klonicami

Pihavec / Pihavec (600)

Planja

Plaski Vogel

Prisojnik - Škrbina v Zadnjem Prisojniku

Rakova špica

Razor (400) / Razor (600)

Ribežni

Rigljica

Rjavec

Rjavina / Rjavina

Robičje

Rob nad Zagačami

Rogljica

Rombon

Rusa peč

Rušica

Siljica

Skutnik

Slemenova špica

Spodnji Rokav

Srednja Ponca

Srednji Rokav

SrebrnjakSrebrnjak

Stenar

Strug

Široka peč

Šite

Škrlatica / Škrlatica (400)

ŠkrnataricaŠkrnatarica (300)

Špik

Tošc

Trapez

Travnik / Travnik (500)

Trentski Pelc / Trentski Pelc

Triglav / Triglav (700) / Triglav (600)

Velika Goličica

Velika Mojstrovka

Veliki OltarVeliki Oltar (300)

Velika PoncaVelika Ponca (300)

Velika Tičarica

Velika Zelnarica

Veliki Draški vrh

Veliki Oltar

Veliki Ozebnik

Veliki Pelc

Veliki Prisojnik

Veliko Špičje

Vernar

Vernar

Veverica

Vevnica

Visoka Ponca

Visoki Rokav (400) / Visoki Rokav

V Koncu špica

Vratica

Vrh Krnic

Vrh Rup

Vrh za stenami

Vrbanova špica / Vrbanova špica

Vršac

Zadnja Mojstrovka

Zadnja Ponca

Zadnji Prisojnik

Zapotoški vrh

četrtek, 1. januar 1970, ob 19:58, Boris Štupar, ogledov: 8711

PLEZALNI VZPONI VZHODNE JULIJSKE ALPE | Planinska založba Slovenije - PZS, Ljubljana 1970 | Uredili: Tomaž BANOVEC, Mitja KILAR, Jože MUNDA, Franci SAVENC

Vodnik, ki je pred vami, je tretje slovensko delo te vrste. Leta 1932 je izšel »Naš alpinizem«, ki ga je sestavil s pomočjo plezalskih tovarišev Mirko Kajzelj. V njem so natisnjeni obširni opisi skoraj vseh dotedanjih plezalnih vzponov v naših Alpah. Zbrani so bili iz domače in tuje planinske literature, dodano pa je bilo tudi mnogo novega, dotlej za javnost neznanega. Zemljevide in risbe z vrisanimi smermi je izdelal Herbert Drofenik. Vendar bi vse to sicer bogato in temeljito opravljeno delo še ne opravičevalo naslova »Naš alpinizem«, če ne bi knjiga obsegala še uvodnega članka Albina Torellija »Vrednota alpinizma« in obsežnega Kajzeljevega »Pregleda našega alpinizma«. Oba članka sta duhovna izpoved tedanje alpinistične avantgarde. Zato knjiga ni zgolj plezalni vodnik in bilanca plezalnega udejstvovanja, temveč hkrati manifest generacije in soočenje z vrstniki drugih narodov.

Dve desetletji pozneje je izšla knjiga »V naših stenah«. Sestavili so jo Igor Levstek, Rado Kočevar in Mitja Kilar, izdala pa Planinska zveza Slovenije leta 1954. Avtorji so se odločili za izbor plezalnih vzponov. Upoštevali so 99 smeri, ki so jih šteli v estetskem in težavnostnem pogledu med najtehtnejše in najbolj zanimive. Ker so vse tudi sami preplezali, so mogli opise sestaviti enotno in ocene težavnosti uskladiti. Za vris smeri so jim služile odlične fotografije naših sten. Kot skalaši so tudi oni napisali razmišljanje o vrednoti alpinizma. Zato lahko tudi to knjigo označimo kot izpoved mlade plezalske generacije, tokrat iz sredine našega stoletja.

Če bi hoteli biti v naštevanju plezalnih vodnikov popolni, bi morali omeniti še tuje vodnike, ki segajo na naše ozemlje, zlasti delo Hellmuta Schönerja »Julische Alpen« (München 1966). Vendar naj samo pripomnimo, da so starejša dela temeljito izčrpana v »Našem alpinizmu«, Schönerjev vodnik pa za slovenski del Julijcev v glavnem sloni na knjigi »V naših stenah«.

Povod za sedanji, naš tretji plezalni vodnik je bilo dejstvo, da sta prva dva že dolgo pošla. Ker ni kazalo, da bi tega ali onega preprosto ponatisnili, je Planinska zveza Slovenije sprožila misel za sestavo novega. Urednikom je naložila, naj prirede nov plezalni vodnik po slovenskih gorah, ki bi zajel vse plezalne smeri v stenah tostran naših državnih meja. Od vsega začetka smo se zavedali teže in odgovornosti sprejete naloge, vendar smo se dela lotili z dokajšnjim optimizmom, računajoč na vrsto ovir in zapletov, ki se bodo pojavili. Bistveno smo posegli v začetno zamisel le v tem, da smo nalogo razdelili na dvoje: posebej na vodnik za Julijce in posebej za Kamniške (Savinjske) Alpe in druge gore. To spremembo je narekoval potek našega dela, a tudi spoznanje, da bi bil skupni, celotni vodnik debela knjiga, prezajetna za priročno uporabo.

Naša knjiga je plezalni vodnik za vzhodne Julijske Alpe. Vsebuje plezalne vzpone, opravljene do konca leta 1968. Misli, da bi dodali zgodovinski pregled in pretres našega alpinizma ali ga skušali celo idejno vrednotiti, smo se odrekli. Menimo namreč, da so ta vprašanja preveč tehtna, da bi jih mogli na omejenih straneh dovolj izčrpno obravnavati, poenostavljeni orisi pa ne bi povedali nič novega. Vseskozi smo težili za tem, da zberemo opise o vseh vzponih, kolikor je pač mogoče. Izhodišče in dragocena pomočnika sta nam bila oba omenjena vodnika, reči moramo celo, da bi brez njiju te knjige ne bilo ali vsaj ne v taki obliki in s tako popolno vsebino. Razumljivo, da se nismo smeli zadovoljiti samo z gradivom, ki je bilo v vodnikih že natisnjeno. Nujno je bilo treba vključiti tudi opise, raztresene zlasti po »Planinskem vestniku« in »Planinski matici«, obenem pa izvrtati še opise o tistih prvenstvenih vzponih, za katere se je dalo izvedeti, da so bili opravljeni, a doslej še niso bili nikjer objavljeni.

To je bila naša osrednja naloga, ne pa tudi zadnja. Opisi po izčrpnosti in izrazju niso enotni, odvisni so pač od človeka, ki ga je napisal, in od časa, v katerem je nastal. Vse je bilo treba »prevesti« na kolikor se da enoten jezik, dati enotno podobo in skladno oceno. Pri tem nam je bila zgled knjiga »V naših stenah«. Na žalost je moralo ostati včasih le pri načelu, pri neuresničljivi želji. Pri geografskih imenih smo se držali najnovejšega zemljevida (PZS) Julijskih Alp iz leta 1969, pri navajanju višin sten, časov plezanja in ocen pa po razpoložljivih virih. Imena smeri smo morali večkrat prikrojiti po lastnem preudarku.

Stene smo razvrstili po dolinah, v okviru vsake doline pa orografsko, se pravi od leve proti desni, gledano v stene. Vsaki dolini smo dali svojo stotico; izjemi sta Krma in Kot, ki imata le po pol stotice. S tem smo želeli olajšati delo bodočim prirejevalcem vodnika, da bodo nove smeri lahko vstavljali, ne da bi morali preštevilčiti celotno knjigo. Doline si slede takole:

100 Krma, obdelal Mitja Kilar
150 Kot, obdelal Mitja Kilar
200 Vrata, obdelala Ljubo Juvan in Franci Savenc
300 Martuljek - Beli potok, obdelal Janez Krušic
400 Krnica - Vršič, obdelala Ljubo Juvan in Franci Savenc
500 Planica, obdelala Ljubo Juvan in Franci Savenc
600 Možnica – Koritnica – Bavšica - Trenta, obdelal Janez Krušic
700 Dolina triglavskih jezer, obdelal Mitja Kilar

Pri vsaki dolini podajamo najprej kratek pregled gora, ki jo obdajajo, s poudarkom na plezalsko bolj zanimivih stenah, in opozarjamo na planinske koče, ki so izhodišče za plezalske vzpone. O poteh iz koč na vrhove in nazaj naj se vsak pouči iz zemljevida Julijskih Alp (1 : 50.000, založila Planinska zveza za Slovenijo, 1969), zato jih le omenjamo. Nato slede posamezne smeri. O vsaki dajemo podatke po temle zaporedju: številka smeri (variante so označene še z »a«, »b« itd.), ime smeri, prvi plezalci in datum prvega vzpona, kje je bil vzpon že opisan, ocena vzpona, višina stene, čas plezanja; opis dostopa do stene in čas; opis vzpona; opis sestopa in čas. Nekateri vzponi so bili doslej že večkrat opisani, vendar navajamo le eno, najpomembnejšo objavo, običajno v vodnikih »Naš alpinizem« in »V naših stenah«. Nekateri drugi vzponi so bili v tisku le registrirani, na kratko omenjeni; navajamo pač to omembo.

Samo opisi vzponov za sodobni vodnik niso dovolj. Zato objavljamo tudi fotografije vseh pomembnejših sten z vrisanimi smermi in njihovimi številkami. Iz tehničnih razlogov so na slikah smeri označene z dvomestnimi števili, torej brez stotic, v legendah ob slikah pa so navedene polne številke.

Če ne štejemo variant, je v tej knjigi opisanih 447 plezalnih smeri. Gre torej za najpopolnejši vodnik doslej. Vendar si ne upamo trditi, da je opisano prav vse, kar je bilo preplezano v naših Julijcih. Zato prosimo tiste, ki poznajo kakšno spregledano smer, da njen opis pošljejo Planinski zvezi Slovenije (Ljubljana, Dvoržakova 9). To velja seveda tudi za vse nove, prvenstvene smeri, a tudi za popravke ali dopolnila k že opisanemu. Tako se bo gradivo dopolnjevalo in čistilo za bodoče izdaje vodnika.


OCENJEVANJE PLEZALNIH VZPONOV

Čeprav ima ocenjevanje vzponov bogato tradicijo (prvi se ga je lotil leta 1894 F. Benesch), še vedno nimamo težavnostne skale, ki bi ustrezala v celoti. Ni namreč objektivnih meril in tudi ne obrazca za izračunavanje - ocene so le subjektivne.

Pri nas sta ta vprašanja obravnavala oba dosedanja plezalna vodnika, in to zelo dobro, saj so ju sestavili naši najboljši praktiki. V zadnjih petnajstih letih pa je bilo uveljavljenih spet več novosti, Union Internationale des Assotiations Alpines (UIAA) pa je celo sprejela enotno težavnostno skalo. Za sedanji vodnik smo zato izdelali novo lestvico v soglasju s skalo UIAA. Žal pa je bilo nemogoče, da bi na tej osnovi preverili in prilagodili tudi vse opise vzponov, ki jih objavljamo, in zato skalo le navajamo:

1. Razlikovati moramo prosto plezanje od tehničnega. Če uporabljamo tehnične pripomočke (klini, zagozde, zanke ipd.) le za varovanje (vmesni klini, klini na varovališčih ipd.), je to še vedno prosto plezanje in ne tehnično.

2. Za označevanje težav prostega plezanja je določenih šest stopenj, vsaka pa ima še tri podstopnje (npr. V+ = zgornja meja pete stopnje, V = peta stopnja, V- = spodnja meja pete stopnje). Podstopnje uporabljamo vsaj od vključno III. stopnje dalje. Zgornja meja plezalskih možnosti je omejena s VI+. Če pri varovanju uporabljamo svedrovce, dodamo oceni »e« (npr. V+ e). Težave tehničnega plezanja označujemo z »A« (artificiel) in arabsko številko (od 1 do 4). Tudi tu dodamo »e«, če uporabljamo svedrovce.

3. Ker samo s številkami ne moremo označiti vseh težav vzpona, dodajamo še:
a) karakteristične posebnosti:
    izpostavljenost,
    napornost (fizična in psihična),
    previsnost,
    napredovanje s trenjem,
    objektivne nevarnosti (krušljivost, padajoče kamenje),
    orientacijske težave,
    možnost vrnitve iz določenega predela stene,
b) klimatske pogoje:
    pogosta vlažnost ali zaledenelost v steni, alge,
    možnost naglih vremenskih sprememb;
c) potrebno opremo:
    razen najnujnejše (običajne) plezalne opreme posebej navedemo še specialno (zagozde, specialni klini);
č) druge važne informacije:
    struktura skale in njene značilnosti,
    dolžina ključnih mest,
    celotna višina smeri (variante),
    povprečni čas plezanja,
    možnosti za bivakiranje;
d) splošne pripombe:
    estetska vrednost smeri,
    možnosti plezanja v drugih, bližnjih predelih stene.

Pri opisih dolgih in težkih smeri naj bo za primerjavo navedena tudi približno enako težka smer (v istem ali bližnjem ostenju), ki pa mora biti mednarodno pomembna.

4. Oceno vzpona določa najtežje mesto v smeri. Če pa ima smer številne lažje raztežaje, naj bo to posebej omenjeno. Prav tako mora biti označeno, če so v smeri prosti in tehnični raztežaji. Oceno VI+ je bolje izpuščati, ker nima dokončne definicije in ker morajo biti skrajne težave razvidne že iz ocen posameznih mest in drugih podatkov (točka 3).

5. Ocena mora biti zasnovana na plezanju v prvotnih razmerah, se pravi brez zabitih klinov in drugih tehničnih pomagal. Če pa se določena smer pleza pogosto in je že opremljena s tehničnimi pripomočki, s čimer je plezanje seveda močno olajšano, naj se prvotna ocena navede vsaj v oklepaju.

6. V opisu smeri morajo biti navedeni tudi sestopi. Če je potreben spust in so zanj že zabiti klini, je treba točno navesti, kje je prvi klin in smer, v kateri so drugi.

7. Tehničnih težav v ledu (snegu) ni mogoče označiti po sedanjem sistemu, ker so v glavnem odvisne od trenutnega stanja oziroma vremenskih razmer. Zato naj bo v opisih takih smeri naveden le naklon v ločnih stopinjah ter nevarnosti plazov, visečih lednih grmad itd. Pri kombiniranih vzponih (skala - led) pa moramo podati obe oceni.

8. Pri opisih prvenstvenih vzponov naj bo ocena prvih plezalcev le pogojna, ker iz različnih (predvsem psihičnih) vzrokov navadno ni čisto realna. Predvideti je torej treba korekturo ponavljavcev; če jih še ni bilo, je treba pri oceni - v opisu - navesti: ocena prvih plezalcev.

Za lažje razumevanje številčnih ocen prostega plezanja objavljamo še razlago, čeprav je skala UIAA ne vsebuje; priredili smo jo za naše razmere.

I. Prva stopnja - lahko (lako, facile, unschwierig - leicht, facile): Stena je dokaj položna in močno razčlenjena (npr. grebeni in vesine izven nadelanih poti, kjer pa za napredovanje uporabljamo tudi roke). Oprimkov in stopov je veliko, so dobro opazni in sorazmerno veliki. Vrv še ni nujno potrebna.

II. Druga stopnja - srednje težko (srednje teško, non facile, mässig schwierig, pen difficile): Razmere so zelo podobne I. stopnji, le da je strmina večja, izpostavljenost sili k pazljivejšemu napredovanju. Priporočljivo je že uporabljati vrv, kline pa na stojiščih.

III. Tretja stopnja - težko (teško, mediocremente difficile, schwierig, assez difficile): Ta stopnja zaključuje spodnjo težavnostno skupino. Lahko jo že natančneje opredelimo s spodnjo in zgornjo mejo. Smeri ocenjene s to stopnjo, mestoma (npr. v kaminih) že zahtevajo znanje plezanja, predvsem pa je zanje značilna še večja izpostavljenost in tudi krušljivost. Kline na stojiščih izpuščamo le tedaj, če so za pravilno varovanje na voljo druge možnosti (skalni roglji ipd).

IV. Četrta stopnja - zelo težko (vrlo teško, difficile, sehr schwierig, difficile): Smeri te stopnje skoraj redno potekajo po stenah. Izpostavljenost je izrazita in zato že uporabljamo vmesne, varovalne kline.

V. Peta stopnja - izredno težko (izvanredno teško, molto difficile, besonders schwierig, tres difficile): Te smeri si v glavnem lahko dovolijo le dobro izurjeni plezalci, čeprav morda brez posebnega treninga. Potrebno je precejšnje tehnično znanje, popolno obvladanje telesa, vmesni klini pa so že pravilo. V smeri so lahko tudi lažji in krajši previsi.

VI. Šesta stopnja - skrajno težko (krajnje teško, estremamente difficile, ausserst schwierig, extrement difficile): Smeri VI. težavnostne stopnje zahtevajo veliko telesne moči in vzdržljivosti, zato je fizična priprava nujna. Zgornja meja (VI+) je tudi za najboljšega plezalca plezanje, ki je na meji padca.

Ocene za tehnično plezanje:

A1 - tehnično zelo težavno: Stena je strma, tehnični pripomočki se težje uporabljajo, ker je skala kompaktna ali krušljiva.

A2 - tehnično izredno težavno: Zelo težavna mesta, kjer se tehnični pripomočki težko uporabljajo. Stena je navpična ali previsna, plezanje zahteva veliko fizično moč in tehnične spretnosti.

A3 - tehnično skrajno težavno: Izredno težka mesta, kjer tehnične pripomočke zelo težko uporabljamo. Stena je povsem previsna in strehasta, navadno pa še krušljiva.

A4 - tehnično ekstremno težko: Ocena je redka in pridržana le za ekstremno težka mesta v strehastih ali močno previsnih detajlih, kjer tehnični pripomočki le slabo prijemljejo.

Tabela značilnih smeri za posamezne težavnostne stopnje in podstopnje je obvezen sestavni del vsakega plezalnega vodnika, saj služi za orientacijo pri ocenjevanju in mladim plezalcem za primerjanje moči. Našo tabelo smo pripravili le z največjim trudom, največ zaradi tega, ker nimamo dovolj smeri, v katerih bi bile težave enakomerno razporejene. Zato pač nekatere smeri v tabeli čisto ne ustrezajo težavnostni skali UIAA. Za primerjavo smo dodali še primere iz Paklenice in Dolomitov ter Wilder Kaiserja (iz revije Alpinismus, 1968, št. 10).

KRATICE:

NA = Naš alpinizem
NS = V naših stenah
PM = Planinska matica
PV = Planinski vestnik
reg. = registracija
S = sever
J = jug
V = vzhod
Z = zahod
m = meter

 


 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker