Spomini - Rado Kočevar: Leta 1950 sem opravil 25 plezalnih vzponov. Obdobje klasičnih ponovitev je bilo že za menoj.
To sem večinoma opravil že dve leti prej (Travnik, Jalovec, Triglav, Ojstrica). Sedaj so sledili prvenstveni. V Kamniških Alpah sva s Cicom v tem času preplezala prvo šestico »+« v Lučkem Dedcu. V letu 1950 sem jih opravil sedem, med temi so mi ostali trije še posebej zanimivi in sicer v Stenarju, v Šitah in Zadnjem Prisojniku. Šite sem opisal posebej. Na tem mestu pa bo tekla beseda o Stenarju in dveh v Prisojniku (Zadnji Prisojnik - Centralna smer in zimska varianta v Mlinarici-Škrbini v Zadnjem Prisojniku). Tedaj teh vzponov nisem posebej opisal in sedaj 63 let pozneje imam pri opisu težave enako tudi z vrisom smeri. Pomagal si bom z opisom ponavljavcev in njihovimi skicami.
V dolino Vrat smo v začetku prihajali predvsem zaradi severne Triglavske stene. Pozneje so nas privlekli tudi lepi grebeni okoli jeseniškega bivaka 2 in pa seveda dva dominantna vrhova pred severno Triglavsko steno: Cmir in Stenar. Smeri v Cmiru me niso posebej zanimale. Junija 1949 sem preplezal lažjo smer v okviru nekega plezalnega tečaja v zahodni steni (z Vido Stare). Zelo pa me je privlačil Stenar. Posebej še ko smo 22. aprila 1949 v dveh navezal preplezali Brojanovo smer v severnem razu (Šerbec, Cic in Frelih).
Leto 1950 je bilo še posebej zelo zanimivo. Tega leta sem prvič spoznal tudi tuje gore. Predvsem sem plezal na Tirolskem in pa v skupini Mont Blanc. V Vrata pa sem se vrnil po vzponu čez vzhodno steno Watzmanna. Z Marjanom Perkom sva 7. avgusta ponovila Čopov steber. V drugi navezi pa sta takrat plezala še Avstrijca Rudi Herbst in njegov tovariš. Oba sta k nam prišla na poluradni obisk iz Štajerske. V Vrata pa ju je pripeljal Marjan Perko, takrat zaposlen pri PZS. Avstrijca sta bila prva tujca, ki sta ponovila Čopov steber. Nad vzponom sta bila prijetno presenečena, kar sta povedala tudi Joži Čopu, ki sta ga srečala v Aljaževemu domu. Naslednjega dne sta Perko in drugi Avstrijec odšla v Ljubljano. Rudi Herbst pa je ostal v Vratih. Ker je bilo lepo vreme in sem ostal sam sem ga povabil v Stenarjev Trikot. 9. avgusta sva tudi preplezala novo smer. Soplezalec je bil v odlični formi, bil pa je brez prstov na eni roki. Tako sem vseskozi moral biti na čelu naveze. Zanimivo pa je bilo, da je Rudi s seboj vzel tudi posebne stopne zanke, ki sem jih tudi uporabil (bolj iz radovednosti na najtežjem mestu. V smeri je bilo nekaj težjih mest, posebej še v zgornjem delu, pred iztopom. Rudi je bil imeniten tovariš, pri vzponu nisva imela nobenih težav, kar sem opazil že dva dni prej v Čopovem stebru. Ko sva steno preplezala in prišla na vrh se je ravno znočilo.
Smer sta štiri leta pozneje ponovila Mitja Kilar in Jožica Marn. Z Jožico in Jankom Blažejem smo leta 1948 skupaj plezali v Tschadovi smeri v severni steni Travnika. Leta 1955 je najino smer v Trikotu ponovil Ervin Hauser. Dve leti pozneje pa sta tretjo ponovitev opravila Marko Butinar in Milan Valant v 9 urah. In kaj so povedali prvi ponavljavci? Jožica Marn: » ... posebno o treh vrhnjih raztežajih, kjer smer izstopa na jugovzhodni raz je Rado govoril z vsem spoštovanjem ..., « in naprej, ko so se težave nadaljevale … »pri izbijanju klinov me Mitja opomnil, nikar se ne zamujaj preveč ... drugače ne bova do večera iz stene,« in nekje sredi stene v navpični steni … »v njej stoji Mitja kakor muha sredi šipe, ta ovinek si je pa Rado res dobro omislil, se spomniva prijatelja v dolini.« In še potem pod vrhom: »Navpičen, rjav raz je trikrat prekinjen z navpičnimi pasovi. Mitji je precej trd oreh, opazil je Radove kline. Tu pa Rado ni imel preveč prijetnih občutkov, toda do vrha plošče ga čaka še težavno delo.« Ko prideta na lepo polico pa Mitja še doda: »Tule je pa Rado opravil svoje delo, tako težka mesta pa se dajo v naših gorah na prste prešteti.« (PL.V. 1954, str. 160). O podobnih težavah piše o vrhnji izstopni plošči tudi Marko Butinar (PL. V. 1957 stran 340).
Mitja Kilar je prišel v AO Ljubljana-Matica nekaj let pozneje. Bila sva veliko skupaj. Plezala v Ojstrici (prečenje severne stene, Kocbekov greben v zimskih razmerah, v Greponu v Franciji 1954). Skupaj z Igorjem Levstikom smo napisali tudi prvi povojni plezalni vodnik »V naših stenah«. Z Igorjem Levstekom sta potegnila lepo smer v vzhodnem delu severne stene Travnika ( med SV razom in Aschenbrennerjem). Bila sta zelo uspešna plezalna naveza v tistem času.
62 let pozneje … na tridnevnem kolesarjenju ob reki Muri
Junija 2012 sem se s kolesom odpravil po kolesarski poti ob Muri od bližine izvira pod tritisočakom Hochalmspitze do Gornje Radgone. Ko sem se peljal skozi Knittelfeld sem obiskal svojega nekdanjega soplezalca Rudija Herbsta.
Obisk je bil nenapovedan. Le ob izmenjavi novoletnih čestitk sem mu omenil možnost srečanja. Postanek je bil kratek, pred menoj je bila še dokaj dolga pot. Pokazal mi je svoj dnevnik, Čopove slike in spomini so se »vrstili« kakor, da bi bilo vse še včeraj …
Rado Kočevar