Železar (1973) - Janez Brojan st.: V drugi polovici avgusta letos smo se odpravili na pot preko Italije, Francije in Švice na streho Evrope Mont Blanc — 4807 metrov.
V dopoldanskih urah smo se odpeljali proti Kranjski gori — Planici in proti jugoslovansko-italijanski meji. Po hitro opravljenih formalnostih na meji, smo nadaljevali pot skozi Trbiž proti Vidmu, od tam dalje pa po avtomobilski cesti proti Benetkam, po Padski nižini do Milana. Povsod nas spremljajo nepregledna polja, posejana s koruzo in pšenico, ki tu dvakrat zorita, vmes pa so veliki nasadi breskev in vinska trta. Milano je lepo mesto, tu je domovina marmorja. Najzanimivejše pa je milansko pokopališče, ki je znano po najlepših in največjih spomenikih v Evropi.
Po krajšem postanku v lepem in vročem vremenu nadaljujemo. Pot proti Novari do Aoste, ki leži v ozki dolini obdani z visokimi gorami in vrhovi na nadmorski višini 583 metrov. Je zelo lepo planinsko mesto s krasnimi cvetličnimi nasadi, z ličnimi hišicami, na oknih pa se bohoti vse polno najlepšega in najrazličnejšega cvetja. Od Aoste dalje se razteza ozka 85 kilometrov dolga dolina na višini 600 m do 1230 metrov.
Vozimo se mimo lepih planinskih krajev ob vznožju visokih vrhov in sten. Sem in tja se ustavi oko ob krasnem slapu, katerih je tu okrog precej. Dolina je precej obljudena in dobro izkoriščena. Na nekaterih mestih je tako ozka, da se komaj prebijejo skozi cesta, železnica in reka Dova Baltea, ki se peneča pretaka preko velikih skal ozke struge in si utira pot iz višine proti zelenim ravninam. Vasice so kot posejane po strmih pobočjih, na strmih skalah pa stojijo stari gradovi. Na bolj rodovitnih ravnicah pa so velikanski nasadi jablan, ki se šibijo pod težo lepih sadežev, zopet drugod se razprostirajo na terasastih pobočjih vinogradi. Sonce se polagoma umika iz doline proti vrhovom. Nudi se nam čudovit razgled na od zahajajočega sonca obsijane vrhove, ki se raztezajo od zelenja pa do v sneg in led okovanih sten in vrhov. Iz njih se dviga nešteto ostrih navpičnih stolpov in stolpičev, ki silijo s svojo strmino proti nebu.
Ko se tako med vožnjo razgledujemo naokrog in občudujemo te naravne lepote, naenkrat vsi začudeni ostrmimo. Pogledi nam obstanejo na od večerne zarje obsijani bleščeči beli gori, na ponosnem in mogočnem Mont Blancu. Mimogrede smo v lepem planinskem mestecu — Courmayeur (1228 m), iz katerega je dostop na vrh iz italijanske strani, preko grebena Peterer grada. Vse okrog je polno žičnic, ki peljejo na smučišča in vrhove.
Pohiteti moramo, saj se sonce že bliža zatonu, imamo pa še kakih deset kilometrov do italijansko francoske meje in 161 kilometrov skozi montblanški predor.
Hitro smo v Entrevesu, na meji nas niso zadrževali, niti nam niso pogledali potnih listov ne na italijanski in ne na francoski meji. Italijanski carinik je samo nasmejan dejal Jugoslovani in hkrati z roko dal znak naj gremo naprej. Isto je napravil francoski carinik in nam odprl zapornico, ne da bi se ustavili. Ne vem ali nas imajo Jugoslovane tako pri srcu, ali kaj, saj so vse druge pred in za nami pregledovali. Čez nekaj minut že zapeljemo v krasen in lepo osvetljen predor. Hitro je bilo teh 16 kilometrov za nami. Že se peljemo po dolini pod severnim pobočjem Mont Blanca proti mestu Chamonix.
Prekrasen je pogled na pobočje Mont Blanca, njegov orjaški ledenik pa visi nad ozko in globoko dolino in izgleda kot da je pripet v zrak in se bo vsak čas odtrgal ter zgrmel v dolino. Mrači se, ko prispemo v lepo in veliko letoviško in planinsko mesto, ki leži na višini 1034 metrov. Iz ceste zapeljemo mimo železniške postaje in mimo parkirnega prostora na katerem smo takoj opazili naš avtobus Creina. Torej nismo sami, ugibamo ali so to izletniki ali planinci. Saj pravijo, »da Kranjca srečaš za vsakim vogalom«. Še nekaj zavojev in že smo ob malem gozdu, kjer je prostor za kampiranje.
Ko smo se malo razgledali, je bilo naše začudenje še večje, saj smo se srečali z našimi znanci, planinci in alpinisti . iz Jesenic, Kranja in Ljubljane, ki so prav tako tam taborili.
Se nadaljuje
Janez Brojan st.
Železar, 21. december 1973