Novi tednik - Tina Vengust:... stopali s spoštovanjem - O celjski odpravi Gaurišankar 1983 

V stene svete gore stopali s spoštovanjem

Te dni mineva 30 let, odkar so celjski alpinisti stopili na Gaurishankar - 7145 metrov premagali v pumparicah in v volnenih puloverjih

»Srečno in vrh vam želimo, fantje in dekle,« smo na straneh Novega tednika zapisali sredi novembra 1983. Takrat so se celjski alpinisti podaji na prvo slovensko in tudi jugoslovansko samostojno društveno odpravo v Himalajo. Mlado boginjo svetlega obraza, kot v prevodu imenujemo višjega od vrhov gore Gaurishankar, so dosegli po 33 dneh utiranja poti v prvenstveno, še nepreplezano južno steno. 11 članov odprave je vodil Slavko Cankar, ki od uspešnega cilja na življenje gleda drugače.

Celjski alpinistični odsek je bil v 90. letih eden bolj aktivnih v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji. Ko je dozorel čas, da se člani podajo na zahtevnejšo odpravo, je idejo za Gaurishankar dal takratni načelnik odseka Cic Debeljak. Druga najvišja gora v skupini Rolwaling je bila še posebej vabljiva, ker je bila kot sveta gora dolga leta zaprta za odprave, celjske alpiniste pa so njene stene mikale tudi zaradi skrivnostnosti. Ta mejni vrh med Nepalom in Tibetom so različne odprave nekajkrat poskušale osvojiti s severne strani, a neuspešno. Leta 1979 je angleško-nepalski odpravi uspel vzpon na južni vrh po jugozahodnem grebenu. To je bilo tudi vse, kar so celjski mojstri vertikale vedeli o osvajanju te gore. »Povezali smo se s pokojnim predsednikom jugoslovanskega koordinacijskega odbora za ekspedicije Alešem Kunaverjem, nad našim zanimanjem nad to goro pa je bil še posebej navdušen njegov oče Pavle, sivi volk, znan tabornik in gornik. Ko je bil še šolar, so otroke namreč še učili, da je to najvišji vrh sveta. Viden je namreč iz Katmanduja, glavnega mesta Nepala, medtem ko se Everesta iz tega mesta ne vidi,« pripoveduje Cankar. Ker ni šlo drugače, je odpravo organiziral in plačal alpinistični odsek pri Planinskem društvu Celje. Druge odprave do takrat so bile organizirane na državni oziroma zvezni ravni, organizirala jih je Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.

Na vaša ramena je kot vodji odprave padel velik del bremen pred odhodom. Z organizacijo ste se ukvarjali tudi, ko bi morali spati. Kako ste izkoristili tisti dve leti pred odpravo?
Podjetja so nam takrat še lahko pomagala s sponzorstvi, v glavnem pa smo od njih dobili kakšno opremo ali oblačila. Drugače pa so nam pomagala tako. da smo dobili višinska dela, s katerimi smo zaslužili glavnino denarja. Dve leti je praktično cel celjski alpinistični odsek, od 35 do 40 članov, delal, da smo zbrali listih 35 tisoč dolarjev. Opravili smo več kot 4 tisoč ur prostovoljnega dela. To je pomenilo, da so člani odprave, ko bi se morali najbolj pripravljati, namesto na vzpone v kakšna višja gorstva morali iti na dimnike.

Kaj je za organizacijo odprave pomenilo, da ste izbrali še nepreplezano smer?
Južno steno smo izbrali, ker je najbolj veličastna in verjetno najtežja na tej gori. Ker o njej ni bilo nič znano, smo leto prej organizirali izvidnico, v katero sva se podala z Jožetom Zupanom Jušem. Raziskala sva dostop do pod stene, do mesta za bazni tabor, in do mesta, kjer je stal prvi višinski tabor. Dostop do podstene je bil kar težek, sploh za nosače. Steno sva fotografirala z vseh možnih kotov, da smo nato načrtovali smer vzpona.

Na skupinski fotografiji imate pri sebi le nekaj potovalk, sicer pa ste se v gore na drugem koncu sveta podali z okoli 2.700 kilogrami opreme.

Sliši se veliko, vendar je bila, gledano z našimi očmi, ta oprema zelo skromna. Bili smo v pumparicah in volnenih puloverjih, goretex je pravkar prišel na trg, a ga je imel le eden, drugi si tega še nismo mogli privoščiti. Šotori so bili last komisije za alpinizem, ki je imela pri agenciji skladišče, imeli smo tudi nekaj fiksnih vrvi. Precej omejeni smo bili zaradi denarja, gledali smo na vsak kilogram, da nismo potrebovali toliko nosačev. Kasneje sem bil še dvakrat v Himalaji in opazoval odprave, ki so nosile s sabo vse mogoče, tudi fotelje. Za zvezo smo imeli samo ročne radijske postaje, ki smo jih dobili v Ljubljani na policiji. Šlo je za neke zaplenjene naprave, vsaka je bila drugačna. Tako smo lahko vsaj malo komunicirali med baznim taborom in steno.

Ko je šlo zares, je vaše premagovanje gore trajajo dober mesec. Poleg slabega vremena so vas upočasnjevali še plazovi.
Za pristop smo potrebovali približno teden. Zdaj je cesta speljana že tako daleč, da sta za to potrebna le dva dneva. Imeli smo okoli 60 nosačev, ki so nosili opremo v dolino Rolwaling. Za prenos v bazni tabor pa smo morali najeti šerpe iz dveh bližnjih vasi. Ker jih je bilo malo, je tudi to trajalo nekaj dni. Do prvega tabora je bil dokaj enostaven pristop. Nato je bila stena, ki sicer v spodnjem delu ni tako težka, zaradi taljenja ledu dokaj izpostavljena ledenim in kamnitim plazovom. Plezali smo namreč jeseni, ko se ob lepem vremenu v pobočje upre sonce, zato so temperature podnevi dokaj visoke. Zato smo lahko plezali samo zjutraj in dopoldne, okoli 12. ure pa je bilo treba iti na varno. Če smo zamudili, je bilo precej nevarno. Enkrat sem se komaj stisnil ob skale, da je šel plaz čez mene, kolega Branko Povše pa je dobil v roko kamen. Plezali smo na klasičen himalajski način, kar pomeni, da smo napenjali fiksne vrvi, postavili tri višinske tabore. Težja je bila stena med drugim in tretjim taborom. Vrhnji del smo želeli preplezati čez južno steno, a se je nato pokazalo, da je pretežko in prenevarno. Malo pod vrhom, približno 100 višinskih metrov, smo prečili proti zahodu na tako imenovan angleški greben in svojo smer priključili angleško-nepalski smeri.

Tik preden ste osvojili vrh, je bil cilj ogrožen, saj vam je poteklo dovoljenje nepalske vlade. To je namreč veljalo do konca oktobra, saj do takrat traja jesenska plezalna sezona.
Zaradi slabega vremena nam je zasulo prvi tabor in polomilo dva šotora, ki sta bila postavljena tam. Več kot dober teden smo čakali, da so se razmere toliko umirile, da smo lahko to popravili in plezali naprej. Pri zadnjem naskoku, ko smo se odločili za prečnico do zahodnega grebena, sta bila v navezi poleg mene še Bojan Šrot in Smiljan Smodiš. To je bilo 31. oktobra, takrat pa nam je tudi poteklo dovoljenje. Takoj ko smo videli, da bodo težave s časom, smo poslali kurirja v Katmandu s prošnjo za podaljšanje dovoljenja. Sama prošnja ni bila problem, težava je bil čas, ki ga je kurir porabil do Katmanduja in nazaj. Ko je šla naveza že proti vrhu, dovoljenja še nismo dobili. Zato nismo smeli javili zveznemu oficirju, da smo dosegli vrh. Šele čez dan ali dva, ko je prišlo dovoljenje, smo povedali, da smo osvojili goro.

Pred odhodom ste dejali da bo ne glede na to, kdo bo na koncu na vrhu, to uspeh celotne ekipe. Epilog alpinistične poti je naposled izkusilo pet članov odprave v dveh navezah.
1. novembra je bil hud mraz, močno je pihalo, mislim, da je bilo minus 27 stopinj Celzija. Vsi trije smo dobili ozebline. Ko smo prišli na zahodni greben, smo imeli precej sreče, da smo našli ledno razpoko, ki smo jo razširili, da smo lahko pred vzponom na vrh za silo bivakirali. Vrh sta najprej dosegla Bojan in Smiljan. Takrat se mi je kot vodji odprave od srca odvalil velik kamen, ker nam je po skoraj treh letih priprav vendarle uspelo. V to smo vložili ogromno energije in ni bilo lepšega, da se je trud celega odseka poplačal. Ko sem sam osvojil vrh, pa nisem imel tako lepih občutkov. Najbolj vesel sem bil, da je bilo konec, da ni bilo treba več gor, saj sem se komaj privlekel do tja, precej sem ozebel, nog nisem čutil že ves dan. Jugoslovansko zastavo pa sta na vrh 4. novembra ponesla Jože Zupan in Aco Pepevnik, ki sta takrat imela lepo vreme.

Nepogrešljiva oprema alpinistov je tudi fotografski aparat in prav tega ste odnesli do samega vrha.
Res je, na vrhu smo 1. novembra zaradi slabih razmer ostali le kratek čas, samo tako dolgo, da smo se fotografirali. Ker sta Bojan in Smiljan že sestopala, ko sem sam še plezal proti vrhu, sem na cilju na cepin nasadil čelado in napravil fotografijo.

Čakala vas je še dolga pot nazaj. Kako je bilo po tako napornem vzponu sestopati z vrha?
Vršni del, ko smo izplezali iz zahodnega grebena, je s snegom prekrita planota, ki niti ni preveč strma. Tam ni več plezanja, samo gaziti je treba, a gre še vedno navzgor, višina je več kot 7 tisoč metrov, tako da je zrak bolj redek. Po tej vršni planoti ni bilo težko, nato smo se spustili tako, da smo v sneg zabili cepin in se po vrvi spustili do luknje, ki smo jo skopali v razpoki. Smiljan je šel naprej do tretjega tabora, kjer je prenočil, Bojan pa me je čakal v tej luknji. Mislim, da mi je rešil noge, saj me je vso noč grel s svojim telesom v spalni vreči in mi jih masiral, sicer bi bilo verjetno kar hudo.

Tudi sicer je bilo ob trenutkih, ko vas je narava zaustavila, da bi napredovali, najbrž izjemno pomembno prav vaše prijateljstvo. Se je vsak pri sebi boril z dvomi, s strahovi?
Velika prednost naše odprave je bila, da smo se že nekaj let dobro poznali. Marsikatera odprava ima težave, ker v težkih razmerah na omejenem prostoru komu popustijo živci in pride do nesporazumov, sporov. Pri nas tega ni bilo, seveda se je bilo treba kdaj prilagoditi, biti strpen. Če je večina članov takšnih, to ni problem. Mislim, da strah ni bil tisto, kar smo občutili. Morda le takrat, ko je kakšen kamen priletel okoli glave ali kos ledu. Adrenalina je bilo veliko, a smo, kadarkoli smo šli v steno, prav vsi šli z velikim spoštovanjem.

Kako ste ohranjali vez z domovino?
Ko smo zapustili Katmandu, smo bili odrezani od sveta. Ni bilo satelitskih telefonov, nekatere večje odprave so imele radijske zveze. Poslali smo lahko kurirja s pismi, nato smo čakali dober teden, da je prišel nazaj. Vesti iz domovine smo prejeli šele, ko je kurir prinesel podaljšano dovoljenje, ob vrnitvi pa nas je v Katmanduju čakalo precej pošte in telegramov s čestitkami.

Je vaš uspeh odmeval tako, kot ste pričakovali?
V Jugoslaviji alpinizem ni bil posebej priljubljen, medtem ko je v Sloveniji bil, sploh v Celju. Slovenci smo bili eden bolj uspešnih narodov v Himalaji kljub svoji majhnosti, a tudi danes je slovenski alpinizem ves čas v vrhu. Takrat nam je planinsko društvo v Zagreb poslalo avtobus, s katerim so prišli tudi svojci. Mene so pričakali žena in dva otroka, ostali takrat še niso imeli otrok. Po vrnitvi v Celje je bilo tudi kar nekaj sprejemov, sam pa sem šel za dober teden v bolnico, tako da se jih nisem udeležil. Čestitke so prišle tudi iz tujine, predvsem od urednikov različnih gorniških revij. Za preplezano južno steno smo dobili tudi Bloudkovo plaketo.

Zagotovo je neprecenljiv občutek, da vam je bilo dano najvišje vrhove gora odkrivati takrat, ko ste bili alpinisti edini, ki ste lahko doživljali ta svet.
Danes lahko gre na alpinistične odprave, tudi na Everest, praktično vsak, saj obstajajo komercialne odprave, kjer Šerpe nesejo opremo, kisik ... Če imaš denar, navežeš s pomočjo interneta stik z eno od agencij, ki jih je na stotine, in ta poskrbi za vse. Takrat pa je bilo drugače. Vse smo morali postoriti sami, za dovoljenje smo morali prositi dve leti prej, oditi dvakrat na veleposlaništvo v Beograd, formalnosti je bilo ogromno. Danes je bolj enostavno.

TINA VENGUST
Foto: SHERPA
in osebni arhiv Slavka Cankarja