Delo, Trip - Staša Lepej Bašelj: na katerem ne potrebujete kopalk
Otok, na katerem ne potrebujete kopalk
Ob levadah, v betonska korita ujetih potočkih vode, je na otoku speljanih 2150 kilometrov pohodniških poti
Madeira je otok, ki spada pod Portugalsko in leži 500 kilometrov severno od Kanarskih otokov, 1000 kilometrov je oddaljena od Portugalske in približno 800 kilometrov od afriške obale (Maroka).
Zaradi bližine afriške obale imajo Madeiro nekateri za afriško ozemlje. Otok je dolg 57 in širok 22 kilometrov. Najvišji vrh je Pico Ruivo (1862 m). Šteje približno 267.700 prebivalcev, od tega jih 40 odstotkov živi v glavnem mestu Funchalu. Madeira pomeni v portugalščini les, otok lesa, saj so jo prvotno pokrivali gosti gozdovi.
Podnebje je blago, zato ni nikoli prevroče ali premrzlo. Povprečna temperatura se skozi vse leto giblje med 16 in 22 stopinjami Celzija. Za severni del otoka so značilne obilne padavine, pozimi pa cikloni in vetrovi, južni del pa je sončen, topel in sušen.
Otok miru, veselja in lepote
Madeira je vulkanskega izvora, z visokimi in strmimi vrhovi. Brazdajo jo globoke doline, prepadni skalni klifi se dvigajo naravnost iz morja. Vulkani že dolgo niso več aktivni. Gorata razrvana pokrajina je posledica vetrne, temperaturne in vodne erozije.
Z Madeiro je močno povezan Krištof Kolumb, italijanski raziskovalec, pomorščak in trgovec. Rada jo je obiskovala avstro-ogrska cesarica Elizabeta Bavarska, bolj znana kot Sissi, ki si je tu zdravila tuberkulozo in depresijo, baje pa tudi spolno bolezen, ki jo je staknila od svojega moža Franca Jožefa. Nad otoško lepoto je bil prevzet angleški premier Winston Churchill, ki je naslikal več motivov ribiške vasi Camara de Lobos, najbolj so ga prevzeli slikoviti barviti čolni. Trenutno najbolj znan otoški izvozni artikel, na katerega so Madeirčani neskončno ponosni, pa je Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro, svetovno znani nogometaš nekdaj Manchester Uniteda, v zadnjem času pa igra za Real Madrid.
Zaradi odmaknjenosti od celine je življenje na Madeiri še vedno zelo tradicionalno. Čeprav je predvsem glavno mesto Funchal videti kot velikanska škatla legokock, prenatrpano in gosto poseljeno, domačini po vaseh živijo še zelo preprosto in umirjeno, v sožitju in slogi z naravo, in se jih divji tempo življenja še ni dotaknil.
Madeiro opisujejo kot otok miru, veselja in lepote, mnogih obrazov, spektakularnih pogledov in panoram, čudovitih sprehodov in sproščenosti, subtropskega rastlinja in botaničnih vrtov, kot botanični vrt Atlantika, zimzeleni otok, kamniti vrt Atlantika, zasanjani otok sredi Atlantika, plavajoči rajski vrt, otok cvetja, sonca, raj za ljubitelje hoje in cvetja in otok levad. Vse te prispodobe so popolnoma upravičene.
Šestnajsto stoletje v živo
Levade so ena največjih turističnih znamenitosti Madeire, ki je ni najti nikjer drugje na svetu. Kot namakalni kanal so značilne izključno za ta otok in za del Zimbabveja. So med desetimi najpohodniškimi potmi na svetu in sprehodi ob njih so eden glavnih razlogov za turistični obisk Madiere. Ponujajo neokrnjeno naravo, tišino, mir, odmik od hrupa in vrveža.
Levade so izjemen in genialen namakalni sistem odprtih vodnih kanalov, ki so ga na Madeiri uvedli prvi naseljenci že v 16. stoletju. Vode je namreč v višjih predelih otoka v izobilju in je kristalno čista. Severna stran otoka je polna slapov, ki padajo z višine več 100 metrov globoko v morje. Iz goratih severnih predelov otoka s pogostim deževjem in iz visokih gorskih izvirov, polnih vode, so tako napeljali vodo čez pobočja v niže ležeče sušne predele po sprva lesenih kanalih. Kanale so v izjemno težkih razmerah gradili afriški in arabski sužnji in kaznjenci. Na prepadnih in strmih pobočjih je gradnja potekala predvsem ročno, pri čemer je ogromno delavcev zaradi nesreč in poškodb, bolezni, rušenja kamenja, neugodnih vremenskih razmer in težavnosti dela umrlo. Vzdrževalci kanalov, ki skrbijo, da so levade prehodne, čiste in uporabne, se še danes imenujejo levadeirosi.
Beseda levada izvira iz portugalske besede levar, ki pomeni dostavljati (vodo) ali nositi (za gradnjo kanalov so morali delavci ves material nositi na hrbtu). Danes pomeni levada nekakšen minikanal. Voda je po navadi shranjena v rezervoarjih ali zajeta neposredno iz naravnih virov ter preusmerjena v široke mreže ozkih kanalov, ki dostavljajo dragoceno vodo do nasadov banan, sladkornega trsa, vinogradov, sadovnjakov in vrtov pa tudi za hidroelektrarne. Po levadah priteče voda do vsakega koščka obdelane zemlje. Levade so danes odprte kamnite struge, običajno globoke oziroma visoke do enega metra ter široke od pol do enega metra. Kanali so speljani tako, da je vodni padec le minimalen, kar pomeni, da so bolj ali manj položne. Nekateri kamniti žlebovi so pokriti s kamnitimi ploščami, skoraj vsi kanali pa so obrasli z mahom, bujnimi rastlinami in obdani z drevesi. Levade prekrivajo ves otok in jih je za kar 2150 kilometrov. Sprva so bile namenjene le za kmetijsko in industrijsko uporabo in so bile edini preskrbovalec z vodo za niže ležeča otoška območja, dokler niso postavili tudi hidroelektrarn.
V 18. stoletju so jih začeli uporabljati za turistične namene, ob njih so naredili sprehajalne poti, ki danes prepredajo ves otok. Voda iz levad ustvarja na otoku tropski paradiž, hkrati pa so sprehajalne poti ob njih neverjetna turistična popestritev, ki so jo otočani znali dobro izkoristiti. Pešpoti ob levadah so največja atrakcija otoka. Po njih lahko hodiš nekaj ur ali ves dan, lahko pa tudi več dni skupaj.
Knjiga, ki je spremenila otok
Sprehajalne poti ob levadah so razdeljene in označene po težavnostnih stopnjah: od najlažjih in kratkih do zahtevnih celodnevnih gorskih pohodov, ki potekajo po strmih pobočjih otoka, čez vrtoglave skalne previse in skozi v skale izklesane predore. Poti so opisane tudi v številnih vodnikih, ki jih ponujajo turistične agencije. Vodeni ogled levad stane od 25 do 40 evrov na osebo in traja od nekaj ur do celega dne. Izkušeni pohodniki pa se po njih brez težav lahko odpravijo tudi sami. Vendar je prednost organiziranih pohodov ta, da te vodniki poberejo pred hotelom in odpeljejo direktno na začetek poti ter tudi pridejo iskat na drugi konec, če pot ni krožna. Oni poskrbijo za varnost poti, za hrano in pijačo, poznajo nevarnosti … Neorganizirani turisti pa svojo svobodo pač plačujemo s tavanjem, iskanjem, izgubljanjem, praviloma ne vemo, kaj nas čaka na poti, kako se bomo vrnili do izhodišča, a hodimo v lastnem tempu, se ustavljamo, kjer nam ustreza … Kakor komu ljubo.
Mreža levad vodi skozi gozdove, slikovite vasi, čez pobočja, med vinogradi in polji, marsikje so zasekane globoko v skale in skozi kamnite predore, nad prepadnimi klifi z dih jemajočimi razgledi. Če bi kdo nameraval prehoditi vse levade na otoku, bi potreboval približno tri mesece.
Pohodniške poti ob levadah so razmeroma mlade. Prvi vodnik o njih je izšel leta 1980, napisala sta ga Pat in John Underwood in je še vedno neprecenljiv priročnik z zemljevidi in opisi poti. Iz njunih zapiskov o najljubših sprehajalnih poteh, s poudarkom predvsem na levadah, je nastala knjiga Landscapes of Madeira (Pokrajina Madeira), ki je odločilno vplivala na otoški turizem. Njena avtorja sta svetu približala levade, knjiga je postala najpogosteje uporabljen vodnik po Madeiri in je za vedno spremenila značaj tamkajšnjega turizma.
Levade so danes dobro organiziran turistični projekt, ki ga podpira vlada. Projekt se imenuje Priporočene poti za pohodnike in obsega 25 poti, ki vodijo čez 200 levad. Vse so dobro označene, natančno opisane z besedo in zemljevidi ter varne. Spremljajo jih leseni kažipoti, označeni s črkama PR in številko poti. PR je portugalska oznaka za pequento rota – kratke (manjše) poti, številka pa označuje traso poti. Težavnost je označena od 1 (lažja pot) do 5 (zelo zahtevna pot). Lahke poti so navadno položne, najzahtevnejše pa prečkajo najvišje vrhove. Nekatere imajo tudi oznake za stopnjo vrtoglavosti: 0 pomeni brez vrtoglavice, 3 pa huda vrtoglavica in se navadno nanaša na krajši odcep poti, kjer je steza vsekana v skalo, nad prepadnimi klifi ali strmimi pobočji. Najboljši čas za sprehode ob levadah je od aprila do septembra, nekatere poti pa so prehodne in dostopne vse leto. Toda čeprav vlada podpira pohodniške poti, hodi praviloma vsak na lastno odgovornost. Na otoku ni organizirane uradne gorske reševalne službe. Pomembnost levad za madeirski turizem potrjuje dejstvo, da je ena od poti posebej primerna in označena za slepe ljudi, kar tri pa so primerne za invalide in ljudi s posebnimi potrebami. Po njih se da potovati s posebnimi prirejenimi vozički, ki se imenujejo Joëlette.
Levada 25 izvirov
Ena najbolj znanih pohodniških poti je Levada 25 izvirov. Do izhodišča vozi kombi ali pa se pol ure pešači. Pot vodi zelo strmo navzdol, po kamnitih stopnicah, čez korenine, vsak korak mora biti preudaren. Označena je kot srednje do zelo zahtevna. Ko se zravna, prvič zagledamo levade. Ozek kanal s tekočo hladno vodo gre ves čas vzporedno s pohodniško potjo. Kanali so obrasli z mahom, na dnu kamnite struge valovi trava, ponekod so nekoliko dvignjeni nad stezo. Potka je deloma tlakovana z velikimi kamnitimi bloki, ponekod pa je le steptana zemlja. Zaradi gostega gozda je hladna in senčnata tudi poleti. Na nekaterih mestih je poškodovana, odkrušena, varovalna ograja je polomljena. Pretesna je za srečevanje s pohodniki, ni se kam umakniti. Mimohod poteka tako kot v gledališču, ko se mora zamudnik prebiti do sredine vrste. Trebuh noter, zadržati dih, brez drgnjenja ne gre. Le tako lahko tisti, ki je na zunanji strani odkrušene poti, varno prečka ozko mesto. S kakšnim razposajenim otrokom si morda ne bi želela hoditi tule. Pot se konča ob slapu, ki bučeč pada s 30 metrov višine. Voda se steka navpično s planote Paul da Serra v kar 25 izvirih, zato se ta slap in levada imenujeta Levada 25 izvirov. Ob vznožju slapu je umetno zajezen tolmun.
Ena največjih otoških znamenitosti je klif Cabo Girão, ki se dviga od 560 do 589 metrov nad morjem. V prospektih piše, da je to drugi najvišji klif na svetu, a je v resnici šele četrti, če ne celo »šele« šesti največji. Na pobočjih pod njim poteka ena najpomembnejših levad na otoku Levada do Norte, dolga 12,5 kilometra. Primerna je za pešačenje v vseh letnih časih, saj je pot prijetna, lahka in položna. Sprva vodi med hišami in vrtovi, globoko spodaj se vije cesta in buči ocean. Ob levadah bujno cvetijo modre in bele afriške lilije, hortenzije, rdeče kane, fuksije, hortenzije, slaki, vrtnice raznih barv, pasijonke, anemone …, senco dajejo ogromni listi filodendronov in fikusov. Pod nami so skrbno obdelana terasasta polja, nasadi in vinogradi. Ko se hiše umaknejo, nas levade povedejo v gozd evkaliptusov, mogočnih kostanjev in cvetočih mimoz. Lepe, samotne poti, ki pomirjajo dušo in ne utrujajo preveč telesa.
Do izhodišča se vračamo z avtobusom, ki mahajočim popotnikom ustavi kar sredi ceste. Iz njega občudujemo neskončne terase banan, vinograde in njive. Vsak košček zemlje, naj bo še tako nedostopen, je skrbno obdelan. Na Madeiri ozeleni in rodi vsaka bilka, ki jo vtaknejo v rodovitno zemljo. Čutiti je skrb in ljubezen domačinov do svoje zemlje.
Otok sprehajalcev, ne kopalcev
Madeira je barvit idiličen vrt vseh možnih odtenkov in nians. Je otok ozkih, ovinkastih prepadnih cest, neštetih predorov, osupljivih razgledov, obdan z gorami, oblečenimi v zeleno. Njegova največja dragocenost je – ravna zaplata zemlje. Je otok številnih drugih znamenitosti, ki privabljajo turiste: botanični vrtovi, cestne sani, očarljive hiške s slamnato streho palheirosi, slikovite tržnice tropskega sadja in eksotičnega cvetja, odlične kulinarike, dobrega vina, folklorne glasbe, festivalov cvetja in sadja, največjega ognjemeta na svetu in še mnogih presežnikov. Ljubitelje narave pa najbolj očarajo levade, andski hribi, preprosto podeželje, rože, razkošno in divje cvetoče v naravi, pa prepadni klifi nad bučečim oceanom. Madeira ni kopalni otok, temveč otok za pohode, sprehajanje, za občudovanje bujne, razkošne in nenavadne narave. Mirno lahko pustite doma kopalke, nikakor pa ne gojzarjev in pohodnih palic.
Staša Lepej Bašelj