Slovenec (1933): Mnogo ljudi srečaš, ki so prav posebno navezani na Bohinj in mnogim je že enkratno bivanje ostalo v trajnem spominu.
Doslej je bil to spomin v okviru blestečega sonca, mirujoče jezerske gladine v poletnem jutru, veselih krikov kopalcev, ki v pozno popoldne odmevajo v tišino jezera, nepopisnega občutka ugodja, ko trlo reže hladilno vodo, tihih noči in sija mesečine nad Bohinjsko kotlino, da se vidi cerkvica sv. Janeza kot rafinirano od žarometov obsevana.
Privlačnost Bohinja tvori njegova tiha lepota, vendar že davno ni več obljubljeni kraj le za sanjače in samotarje. Ako si ne želiš popolne samote, ki ti je ni treba iskati daleč, ti tudi ni treba pogrešati neke familijarne družabnosti. Da pa Bohin j še ni postal središče jaz-bandske publike in da to tudi nikdar ne postane, za to prosimo in zahvalimo Boga.
Letos so bili letoviščarji internacionalni kot še nikdar ne. Vsi so bili tako prevzeti od Bohinja ob jezeru, da so se namenili priti še in še. In marsikdo je povpraševal o zimskih možnostih Bohinjskega kota. In prav o teh možnostih naj govori ta članek. Opozori naj na zimski, na »novi« Bohinj, ki ga je za veliko množico entuziastov prav za prav šele ustvarila »Skala« s tem, da je letos zgradila kočo na enem najlepših smučišč vobče, ki nudi prave švicarske terene — na »Voglu«, planini neposredno nad Bohinjem.
V Bohinju se je sicer že vršila zimska olimpijada, nad Bohinjem leži Planina na kraju, ki je že videla mnogo posetnikov. Toda smuka v kotlini sami spretnejšemu smučarju ne nudi ne problemov ne pravega užitka, tako je bil Bohinj obsojen na prezimovanje in se je vnovič prebudil šele v poletje. To zimo pa mu je bilo namenjeno, da se njegova usoda izpremeni. Kdor se z vlakom potegne do Bohinja, prispe v 2—3 urah lagodne hoje na prekrasne terene planine na Voglu, kjer bo našel vselej, tja do konca maja, idealen sneg, odpočil pa se bo in prenočil na enem izmed udobnih ležišč v koči T. K. »Skale«.
Tako ima sedaj Vogel najlepše nade, da postane po lepoti in obisku ena naših prvih zimskih postojank.
Vsekakor zasluži »Skala« za zgraditev tega udobnega smuškega zatočišča vse naše priznanje. Mnogo težkoč je bilo treba premagati, da ne omenim drugih tehničnih: dovažanje gradbenega materiala in inventarja na plato, čigar nivo so morali znižati za 4 metre, je bilo sila težavno, zamudno in drago. Koča stoji na najlepšem mestu, vidna je iz celega Bohinja in tudi z železnice (pri Nomnju). Stavba je enonadstropna, v njej so nameščene tri spalnice s skupno 50 ležišči in prostorna jedilnica, dalje je v poslopju kopalnica in toplovodna naprava.
Dom se je s tem povzdignil nad primitivnost naših dosedanjih planinskih koč. Dostopi so vsi ugodni, razen tega so na razpolago nosači. Od Sv. Janeza do koče na Voglu je 2½—3 ure, od Zlatoroga po vojaški vozni poti prav tako 2½—3 ure lagodne hoje. Vogel pa je tudi izhodišče za krasne smuške ture za začetnike in izvežbane.
»Skala« je postavila zimsko markacijo od Vogla do Planine na Kraju, do koder je 3½ ure lepe smuke. Težje ture bi bile one na Podrto goro, na vrh Vogel, na Šijo, na Rodico in dr. Postojanka na Voglu predstavlja tudi novo turistično zvezo med Komno in Črno prstjo.
Koča je odprta in oskrbovana celo leto. Smučarska sezona traja od decembra do konca maja. Koča bo odprta in z vsem potrebnim oskrbljena od 15. decembra t. l. dalje. Člani vseh društev, včlanjenih v Savezu kraljevine Jugoslavije, uživajo poseben popust.
Slovenec, 13. december 1933