Slovenec (1933): Po 35 letih pojasnjena smrt 8-letnega dečka
Pred 35 leti se je v dolini Venosta v južnih Tirolah zgodil zločin, ki je šele sedaj pojasnjen, ko je umrla zadnja priča.
Lepega avgustovega jutra je 8 let stari sinček bogatega posestnika Albert Laske šel z doma v hribe in se nikdar več ni vrnil. Izginil je brez sledu. Ljudje so fantka še videli, da je šel v hribe v družbi starega vaškega pastirja, s katerim sta
bila velika prijatelja. Potem ga ni nihče več videl. Iskali so orožniki in drugi ljudje; vsi so namreč dobrega fantka zelo radi imeli. Vse gore, prepade, doline in gozdove so pretaknili — zaman. Stari ovčar je povedal, da ga je fantek res nekaj časa spremljal. Potem ga je pa poslal nazaj, ker se je bal, da ne bi mladi prijateljček zgrešil pota, ko bi šel predaleč. Fantek je to uvidel in rad ubogal.
Izgubiti se ni mogel, ker je poznal vsak grm. Kje je ostal? Uganka!
Fantka ni nihče več videl
Čeprav ni bilo pravega povoda, je oblast vendarle zaprla starega ovčarja. Dve leti in pol je stari mož presedel v preiskovalnem zaporu ter vedno zagotavljal le to, da je nedolžen. Saj pa izmed sosedov tudi nihče ni verjel, da bi bil ovčar fantku skrivil kak las, ko pa sta stari ovčar in mladi Laske tako velika prijatelja. Končno so sivolasega ovčarja izpustili. Toda sramota ga je tako bolela, da so nekaj mesecev potem moža v njegovi pastirski koči na planini našli mrtvega. Tudi starše je izguba sina, ki je bil tako priden in ki so ga tako ljubili, tako hudo bolela, da sta oče in mati v nekaj letih drug za drugim umrla.
Zgodba je bila že davno pozabljena.
Te dni pa je od dunajskega sodišča prišlo na županstvo v Burgusio uradno obvestilo, ki je pojasnilo uganko, kako je pred 35 leti izginil 8-letni Albert Laske.
Usodni strel
Tistega usodnega avgustovega dne l. 1898 se je v dolino Venosta pripeljala lovska družba z Dunaja, med njimi člani najvišje aristokracije, na lov na divje koze. Trije gospodje so se ločili od družbe in šli za čredo gamsov, katere so slučajno zagledali. Ko so se torej skrivaje se v grmovju bližali cilju, je eden izmed lovcev nenadno zapazil, da se je v grmovju kakih 150 metrov vstran nekaj zganilo. Ne da bi bil svoja tovariša na to opozoril in misleč, da je zasledovana divjad, je naglo nameril puško in ustrelil trikrat zaporedoma. Vsi trije lovci so planili, da bi pobrali plen. A na tleh pred seboj so zagledali mrtvo trupelce ljubkega dečka, ki se je sesedel v grmovju in katerega je krogla zadela v čelo. Fantek je najbrže opazil tujce, se jih zbal in se jim skril v grmovju.
Častna beseda
Trije gospodje so bili vsi iz uma zaradi take nesreče. Slednjič so se domenili, da nesrečno žrtev prevelike lovske strasti kar zakopljejo, da si prihranijo sitnosti. Izkopali so mal grobček, vanj položili fantkovo trupelce, ga zakopali, nanj pa naložili mahovja in dračja, da bi zabrisali sled. Morali so vendarle skrbno delati, da je grobek ušel pazljivim očem orožnikov, kateri so tod vse preiskali. Saj je Albertov grobek bil tik glavne gorske steze. Predno so odšli s kraja žaloigre, so se s častno besedo zavezali, da o tej tragediji nihče ne bo zinil besedice. Še-le tisti, ki bo od vseh treh zadnji umrl, ima pravico in celo dolžnost, da pojasni skrivnostno smrt malega dečka.
Pre dnekaj tedni je na Dunaju umrl zadnji izmed tiste nesrečne trojice. Ta zadnja priča je na smrtni postelji dal v uradni zapisnik, kaj se je zgodilo tistega lepega avgustovega dne l. 1898. Ta zapisnik je prišel te dni na županstvo v Burgusio v južnih Tirolah.
Tri desetletja in četrtega pol je moralo preiti, nedolžni ljudje so trpeli nesrečo, umirali od žalosti zaradi »častne besede« treh gospodov, ki so se bali posledic svojega dejanja.
Slovenec, 3. december 1933