Anonym 12.11.2013 06:30 3355 0

Kalški Greben od Suhadolnika

Iskanja - Stane Škrjanec: Po nagruščenem žlebu splezam pod nekakšno škrbino, kjer se na desni nakaže možnost izstopa. Zaplezam v strmo skalovje ...

Idejo za tokratni potep sem našel v vodniku Brezpotja (Vladimir Habjan). Nedvomno gre za malo znan in redko obiskan pristop na Kalški Greben, ki ga krasi popolna divjina. Tura je orientacijsko kar zapletena, s tehničnega stališča pa skorajda lahka. V tem odmaknjenem svetu nad Kokro sem se enkrat že sukal in tudi tokrat ni šlo brez kančka močnejše zabele.

S parkirišča pod Suhadolnikom se sprehodim po cesti do lovske koče. Nad njo me pričaka ključen orientacijski zalogaj. Gozdni vlaki s številnimi odcepi sledim do konca, kjer naletim na razmetane balvane. Osamljen možic na levem robu vlake nakaže pomik v pravo smer. Malo višje v bregu za rep pocukam stezico, ki vodi v desno čez markantno melišče. Strm travnat skok stezica drzno obide po levi med drevjem in se v travah povsem izgubi. S poševnim prečenjem v desno dosežem lep travnat rob, s katerega se odpravim naravnost navzgor. Med debli redkih dreves v ključih sledim navidezni stezi, na desni čistini mi zvesto sledi žleb. Ko na desni nad žlebom opazim skalnat hrbet, tik pod njim odkrijem lepo stezo. Že po nekaj metrih se znajdem na zaraščeni uravnavi, kjer je nekoč stala koča. Svet nad menoj deluje skrivnostno. Brezskrbno se zaupam vodički z dolgimi nohti (obžaganini skoz' rušje), ki žgečkljivo viža v strmino. Tik preden se pot prevesi čez razgledno gredino zavijem po svoje v sredinski zatrep. Prestop v neznano me pahne v stanje nabrušenih čutov. Stanje, ko se mi zdi, da imam zavoljo iskanja prehodov troje oči. Ko v mislih in prsih bit prekipeva in nekaj prastarega slika v okviru umika, boža orientire ...

Z meli v zatrepu zaplezam v strm skok (II). Po lepem golem prehodu med rušjem pridem v manjšo grapo, kjer pa me stisne. Nad grapico se namreč vboči (pre)visoka stenska zapora, ki na prvo oko ne omogoča obhoda. V desno gredo sicer gamsje sledi, a se zdi, kot da izginjajo za sam konec sveta. Izpostavljeno rebro v vogalu me presrečnega dvigne v kosmatje, iz katerega me prešine že znani pogled. Znašel sem se na prepadnem robu levo od skalnega žleba, ki z meliščem pri vrhu ponudi lahek izstop na Kalški Greben. Po travnih zaplatah med ruševjem prečim v žleb ter se po njem povzpnem do melišča, ki drži vse do izstopnega roba. Pozornost mi preusmeri mogočno ostenje na levi. Sprejmem vabilo za ples. Po nagruščenem žlebu splezam pod nekakšno škrbino, kjer se na desni nakaže možnost izstopa. Zaplezam v strmo skalovje (II). K sreči se zgoraj izide. Stopim na blago ravnico. Teme Grebena je kot na dlani. O razgledih bržkone nima smisla pisati. Besede bi izzvenele kot lajna. Po krajšem počitku se namenim v sestop po poti pristopa. Plezalni del seveda obidem. Po žlebu in med posekami v ruševju se spustim do strmega skoka v žlebu, kjer poseka zavije v desno. Po lepem prečenju se znajdem na mestu, kjer sem med vzponom zavil v brezpotje. Na izhodišče v prelestnih barvah jeseni.