Jutro (1933): Na Novi zemlji so odkrili ostanke koče, v kateri je prezimil l. 1597. pionir polarnega raziskovanja, Holandec Barents.
V prejšnjih stoletjih so drzni pomorščaki in kupci iskali vseh mogočih najkrajših poti iz evropskih pristanišč v bajne, bogate dežele azijskega vzhoda in Indije. Prvi so bili Angleži, ki so skušali najti takšno pot tudi preko tako zvane Severnovzhodne pasaže, a brez uspeha. Sledili so Holandci, ki so l. 1594. Odpremili 4 ladje pod poveljstvom admirala Kornelija Naija. Že takrat se je izkazal krmilar Barents. Naslednje leto je skušalo premagati isto tako brez uspeha to pot 16 holandskih ladij, 20. maja 1596. pa sta odpluli po naročilu amsterdamskih veletrgovcev dve ladji, eno je vodil Jan Kornelij Rijp. drugo Barents. Oba moža, ki sta bila zelo trmaste narave, sta se slabo razumela in končno ločila drug od drugega. Rajp je jadral proti severu, Barents proti vzhodu in je dosegel Novo zemljo, kjer se mu je ladja v avgustu ustavila v ledu. Hote ali nehote so morali Barents in njegovih 15 spremljevalcev ladjo ostaviti in se pripraviti prvič v zgodovini človeštva za prezimovanje na tako visokem severu, t. j. ob 76. vzporedniku.
Iz naplavljenega lesa so si zgradili 10 m dolgo in 6 m široko kočo. Imela je ognjišče in troje vrat, a nič oken. Opremo so si vzeli z ladje. Strašno je bilo življenje v boju s polarnim mrazom, s severnimi medvedi in polarno nočjo. S pričetkom polarne noči so izginili medvedje, prišli pa so veliki tropi lisic, ki so jih morali loviti že zato, da so se zaradi pomanjkanja sveže hrane očuvajo morilnega skorbuta. Bili so dnevi, ko zaradi mraza niso moglo iz koče. Da ni znal Barents svojih ljudi zaposliti na ta ali oni način in jim vlivati poguma, bi morali propasti. Tako mu je uspelo, da jih je v celoti povedel žive skozi zimo.
24. januarja se je končno prikazalo sonce in ko je sredi aprila popustil mraz so menili, da so že rešeni. Toda najhujše je šele prišlo. S soncem so se pojavili medvedje in so izginile lisice. Živil je bilo čedalje manj, poskusiti so morali, da bi se preživljali z medvedjim mesom, česar so se prej branili. Toda zaradi tega mesa so oboleli. Pokazalo se je tudi, da je ladja izgubljena, led je ni dal več iz svojega železnega objema. Z velikim trudom so pripravili oba odprta rešilna čolna. Morali so poskusiti, da se rešijo z njima. 14. junija so odveslali na odprto morje. Barents tega zadnjega napora žal ni zdržal več. Umrl je na morju, trije mornarji so mu sledili v ledeni grob. Ostali so po strašnih naporih dosegli rusko obalo, kjer jih je našel Rijp, ki se je bil med tem vrnil na Holandsko in je od tam znova priplul, da reši pogrešance.
Barentsovo kočo je odkril že l. 1871. Norvežan Elling Carlsen. Takrat je bila še skoraj nedotaknjena in v nji je našel tudi poročilo, ki ga ie bil lastnoročno sestavil in tu ostavil Barents. Odtlej je ni obiskal nihče več, a sedaj so našli samo še skope ostanke.
Jutro, 17. november 1933