Večer, 26.07.07, Narava, gore in ljudje: Malo navzdol ali navzgor med rušjem, macesni, rododendromi, borovničevjem
Izleti z otrokom v gorskem hladu
Malo navzdol ali navzgor med rušjem, macesni, rododendromi, borovničevjem, izjemno slikovito in mirno, kot da ne bi bili na Vršiču
Vročina, ki je zažgala sredi julija in se še lahko ponovi, ni dobra ne za starejše kot tudi ne za tiste, ki so komajda dobro shodili, saj imajo mnogo slabšo termoregulacijo kot odrasli. Startamo na dopustu v Kranjski Gori, kjer marsikomu kmalu zmanjka idej, nekateri jih pa sploh nimajo in se radi pustijo vodi, a te mnogokrat zanese tja do Jasne, nemara do Krnice, potem pa ne vedo več, kam bi se podali... Z manj kot dve in pol leti staro vnukinjo smo si privoščili nekaj lepih izletov, kjer je ob primerni spodbudi uporabljala svoje okončine.
Zapeljimo se z avtom na Galerše, do gostišča Srnjak. Za gostiščem vodi lep položen kolovoz kakšnih dvesto korakov, pa še malo skozi gozdič in že smo na prostranih sončnih razglednih travnatih livadah, ki se raztezajo v smeri proti Srednjem Vrhu. O razgledu le toliko, da je prelep. Otroku lahko pokažemo vse polno kobilic, ki skačejo po travi, cvetje, ob poti leske z lešniki, tudi studenčke. Skratka ob primerni vzpodbudi bo otroče pridno hodilo in kramljalo.
Drugič se zapeljimo do Mihovega doma ob cesti na Vršič. Nekaj ovinkov pod njim zavije levo in navzdol cesta v Kekčevo deželo in naprej v krnico. Če mu daste roko, gre otrok po tistem klančku sam, po nekaj okljukih po gozdu, potem preko brvi čez potok, pa mimo idilične hiške na levi v macesnovem logu, nato pa prostrana jasa z veličastnimi pogledi na Špik s Škrlatico, Križ vse do spomenika v gorah preminulih planincev. Tu najdete tudi borovnice, kmalu tudi brusnice. In še tretji izlet. Zapeljimo se na Vršič do Erjavčeve koče. Od nje vodi levo preko grape (tu otroka ponesemo) in precej strmo v breg v smeri Prisojnika steza, ki se zgoraj priključi trasi nekdanje ceste, ki so jo gradili ruski ujetniki v 1. svetovni vojni. Tu postavimo otroka na tla, saj od tod naprej malodane do Poštarske koče, z nekaj krajšimi presledki, drži široka travnata cesta. Med potjo pridemo do razvaline nekdanje kasarne, v steni Prisojnika otroku pokažemo obraz Ajdovske deklice, ob poti pa še rododendrom, borovnice, mravljišča, kakce ovc in gamsov, v roko mu damo palčko, da se počuti kot velik planinec, ob domu zgoraj se lahko še malo igra s peskom (kanglica, lopatka) ali se poigramo skupaj na tratah pod domom. Vračamo se mimo Tičarjevega doma, torej gremo od Poštarskega doma po cesti proti Prisojniku, potem pa mimo utrdb strmo navzdol na sedlo in po cesti proti Kranjski Gori, vendar le kakšnih naših sto korakov, kjer bomo na desni opazili kovinsko zapornico, za njo pa rahlo v breg lepo staro cesto iz prve vojne. Ta del poti je najlepši in malo ljudi zaide sem. Ko se cesta zgoraj zravna, pridemo do lovske koče na levi v macesnovem gaju, od nje naprej pa vodi v smeri Prisojnika stezica le malo navzdol ali navzgor med rušjem, macesni, rododendromi, borovničevjem, izjemno slikovito in mirno, kot da ne bi bili na Vršiču. Čez kakšnih petnajst minut v rahlem klančku pridemo na cesto, po kateri smo hodili navzgor od Erjavčeve koče. Zdaj gremo torej levo in polagoma navzdol. Za to krožno turo bomo z otrokom brez posedanja in igranja potrebovali kakšne tri ure. Jože Praprotnik