Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Erik Švab nadaljuje s projektom

Kljub temu, da to očitno nekatere moti, mislim da ga uspešno nadaljujem - Glede na življenjske obveznosti v letošnjem letu, je mislim pravi zame: projekt 12 x 8a+

Erik Švab nadaljuje s projektom 12 x 8a+


Kljub temu, da to očitno nekatere moti, mislim da uspešno nadaljujem svoj projekt v športnem plezanju za letošnje leto. Zadal sem si namreč cilj, ki ga bom tudi poskušal doseči: preplezati v letu 2004 vsaj dvanajst smeri z oceno 8a+. Projekt, ker ga bom skušal speljati, vendar ni rečeno, da mi zagotovo tudi uspe.

Kot četrto smer od začetka leta sem uspel preplezati Sonce v očeh (8a+) v Mišji peči, ki jo sicer nekateri/nekatere plezajo na pogled in na fleš, meni pa ta smer nekako ne leži in mi je bila od vseh kar sem jih letos preplezal, najmanj všeč.

Mišja peč

Glede na moj način plezanja in alpinizma in glede na druge življenjske obveznosti ter odločitve v letošnjem letu, je torej to zame pravi projekt, seveda pa nikogar ne skušam prepričati, da je to nadstandardni dosežek ali nekaj izjemnega. Meni je izziv in to je zame dovolj, če pa gre to komu v nos, pa to ni moj problem.

Danes imam 33 let, plezam od leta 1987 in od takrat sem se skušal prav v vseh zvrsteh plezanja in alpinizma: začel sem v plezališčih, nadaljeval v hribih v klasičnih in modernih smereh, začel s plezanjem v zaledenelih slapovih in zimskih smereh, se nato lotil »uvažanja« dry toolinga v Julijske Alpe in promocije lednega plezanja z organizacijo prvih tekmovanj za Svetovni pokal v lednem plezanju, prenesel sem to tehniko v zimske smeri Julijskih Alp, Dolomitov in Mont Blanca ter bil eden izmed prvih avtorjev modernih alpskih športnih smeri v naših hribih in v Dolomitih.

Zadnja leta pa sem se zaradi pomanjkanja časa in iz radovednosti začel ukvarjati z balvanskim plezanjem in večkrat sem se tudi udeležil tekem v balvanskem, športnem in lednem plezanju: tudi takrat, ko sem vedel, da se lahko »blamiram«. Mimogrede sem v začetku 90-ih let prevrtal nekatere klasične in navrtal približno 30 novih smeri v Mišji peči, prepričal Vouka v Ospu, da naredi kamp in pomagal pri opremljanju in vrtanju smeri v Babni in Osapski steni ter tako (upam) vsaj malo pripomogel k temu, da je danes Osp svetovno znano in cenjeno plezališče.

Pri vsaki aktivnosti v vertikali in onstran nje neizmerno uživam in vedno sem stoodstotno motiviran s svojimi dosežki, pa naj bo to dvometerski balvan ali tisočmetrska stena v hribih.

Vedno mi je bil najvažnejši cilj v alpinizmu prenos znanja, izkušenj in sposobnosti v visoke stene, zato sem vedno skušal v hribovske smeri (navrtane ali s klasičnim varovanjem), ki sem jih prvenstveno plezal ali ponavljal, prenesti čim višje težavnosti, take, ki jih ponavadi plezamo v plezališčih. To sem počel tudi v kombiniranih zimskih smereh in se v tem duhu udeležil tudi dveh odprav: na Madagaskar, kjer smo preplezali še neponovljeno smer na še deviški vrh Tsaranoro Atsimo; in v Pakistan v Zlati steber Spantika, kjer pa zaradi višinske bolezni nisem uspel slediti svojim soplezalcem, ki so na alpski način opravili prvo ponovitev Angleške smeri.

V letih od 1995 do 1999 sem prijavljal svoje vzpone Komisiji za alpinizem pri PZS in dobil trikrat državni in enkrat mednarodni razred, vendar sem s tem prenehal, ker se je pri izboru za najboljšega alpinista leta 1998 izkazalo, da kljub temu, da sem rojen v Kopru, kljub temu, da imam od vedno slovensko državljanstvo in kljub temu, da sem član Slovenskega planinskega društva Trst (kjer pripadnost ni samo planinska ampak predvsem narodnostna), nisem dovolj slovenski, da bi že izglasovani naslov slovenskega alpinista leta tudi dobil.

Od takrat sem se raje pobrigal, da bi si pridobil dovolj privatnih sponzorjev in ne bi bil odvisen od slovenskega državnega denarja za izpeljavo svojih alpinističnih načrtov in res mi je uspelo v nekaj letih zastaviti kar nekaj odličnih sodelovanj na področju alpinistične opreme in oblačil. Pri odnosu s sponzorji gre predvsem za to, da imam v uporabo opremo za svoje športno dejavnost in plačilo za reklamo, ki jo za to opremo naredim. Na drugi strani pa ima sponzor vidnost v medijih, na predavanjih, športnih sejmih in tekmovanjih pa tudi pri drugih športnikih.
Naj naravnost in jasno povem, da vsi moji sponzorji (ampak to velja tudi za druge) upoštevajo samo objave v mednarodnih alpinističnih revijah, na televiziji in zmage na mednarodnih tekmah in Svetovnem pokalu ter prvenstvu, zato v nobenem primeru objave na spletnih straneh ne štejejo in športniku ne prinesejo ne denarja ne opreme, čeprav nepoučeni (oziroma tisti, ki pravih sponzorjev očitno nimajo) mislijo obratno.

Danes imam družino: ženo, triletnega sina in kmalu bom dobil tudi drugega; od leta 2001 delam s polnim delovnim urnikom v pisarni, vodim Urad za Evropo slovenske manjšine v Italiji, ki skrbi za pridobivanje sredstev iz finančnih programov EU in čezmejno sodelovanje med Italijo in Slovenijo. Poleg tega redno pišem in objavljam članke in reportaže v alpinističnih revijah, sem avtor vodnikov in več knjig, prav pred kratkim pa sem uspel pripraviti tudi Zbornik plezanja in alpinizma v Evropi za leto 2003 v italijanščini in angleščini, kjer so predstavljeni tudi dosežki slovenskih alpinistov in plezalcev. V svojih člankih sem vedno skušal informirati in promovirati naše hribe - Julijce in slovenske stene ter plezališča, zraven pa še slovenske in druge slovanske alpiniste in plezalce.

Mogoče res nisem skromen, vendar si vseeno domišljam, da sem v teh letih branja in pisanja o alpinizmu in alpinističnih dosežkih nabral nekaj znanja in informacij in zato si včasih upam tudi dati kakšno oceno kateremu od svojih vzponov, za kar me morda nekateri kritizirajo, predvsem seveda tisti, ki zgodovine in dejanskega stanja v današnjem alpinizmu in plezanju ne poznajo.

Ob vsem tem imam torej danes precej manj časa za plezanje, skušam pa ga izkoristiti maksimalno in zato treniram, ko si ne morem vzeti vsaj dveh ur za v plezališče, če pa niti to ne, skočim vsaj iz pisarne v bližnjo telovadnico na tekaško preprogo namesto odmora za kosilo. Svoje vzpone v hribih pa tako kot večina amaterjev opravljam med vikendi in ko si vzamem dopust. Zato tudi o teh vzponih samo tu pa tam objavim kakšno novico in tako se je tudi v zadnjih časih zgodilo da npr. nisem uspel poročati o svojih zimskih vzponih, o izidu knjige…
Sem pa uspel tudi v zadnjih letih nadaljevati pot, ki sem si jo zadal in to je plezanje težkih skalnih smeri v hribih, po možnosti na pogled. Predvsem v lanski poletni sezoni sem tako uspel opraviti kar nekaj dobrih vzponov, med temi tudi tisti »najboljši vzpon na pogled v hribih« (in ne »najboljši slovenski prosto plezalni vzpon v gorah« kot so to razumeli nekateri, ki jim svetujem, da bolj pazljivo prebirajo objave, predvsem tiste, ki jih potem radi komentirajo ali ocenjujejo). Ne glede na ocene in komentarje pa je ponovitev smeri Il Ciclone z najvišjo oceno 7c+ v steni Bele peči nad Nevejskim sedlom, še vedno (pa naj se nekateri še tako jezijo) najboljši slovenski vzpon v tem stilu, kar so jih naši do danes opravili v hribih, saj še vedno čakamo, da mladi in sposobni … splezajo kakšno 8a na pogled v stenah domačih ali tujih hribov, kjer nekateri izmed teh dokazujejo svoje sposobnosti (tudi) s tem da klešejo oprimke v hribovskih smereh.

Odločil sem se, da v slovenskih medijih (tistih, kar jih je še ostalo…) objavljam svoje vzpone kljub temu, da od teh objav nimam nobene direktne koristi, samo zato, da dokažem, da še vedno plezam in da tu pa tam uspem opraviti še kakšen dober vzpon, čeprav si seveda ne domišljam, da bi se postavljal ob bok današnjim slovenskim vrhunskim plezalcem.

Naj še enkrat povem, da od teh objav nimam nobenega denarja, ker ga niti ne rabim (imam pač službo izven alpinizma in se mi ni treba sekirati tudi, če od sponzorjev ne bi dobil ničesar). Seznam sponzorjev objavim tudi zato, ker vem, kako so mi jih nekateri fouš (pač v najboljšem slovenskem stilu). Torej, namesto da se jezite na druge ali blatite njih dosežke, pa kakršni že so, raje s svojimi dokazujte kako ste dobri in - napolnjujte prostor na spletnih straneh in v revijah.

Lep pozdrav iz mesta v zalivu!

Erik Švab
AO SPDT

Sponzorji - tokrat vsi: La Sportiva, Grivel, Montura, KONG, Sportler, REVO, Lizard

(819);

Kategorije:
Novosti PLE SLO Vse objave
Značke:
PLE novosti v2

3 komentarjev na članku "Erik Švab nadaljuje s projektom"

Bojan Leskošek,

To, da je projekt 12x8a+ deležen tolikšne publicitete (objavljen je celo na uradni strani KŠP) se mi zdi bolj problem uredniške politike (ali neznanja), kot pa problem Erika Švaba. Če se je katerikoli od sponzorjev, ki so navedeni na koncu članka odločil za sponzoriranje zaradi Erikovih (športnoplezalnih) dosežkov, to ni dokaz kvalitete teh dosežkov, ampak umetnosti blefiranja. In to zelo prefinjene umetnosti, kajti v športnem plezanju v naravi je mnogo teže blefirati kot npr. v alpinizmu (v tekmovalnem šp. plezanju pa skoraj nemogoče). Če pustimo ob strani kakšne moralne zadržke (ki tako niso več "v modi"), lahko tozadevno Eriku samo čestitamo :-)

Spontani "projekt" 11x8*b* (med njimi jih je bilo tudi več 8b+ in prvenstvena Eagles) je že pred desetimi (!) leti uresničil Vili Guček. V letu gospodovem 2004 vrhunski plezalci, ki jim ni uspelo preplezati 8a+ *na pogled*, lahko rečejo, da so imeli slab dan. Patxi Usobiaga je v enem samem mesecu na pogled preplezal 4 smeri 8b+...


Tomaž Košir,

Pozdravljen Erik,

ne strinjam se s stališčem tvojih (in še čigavih) sponzorjev, da slovenski mediji niso vredni sponzorskega denarja. Internetno pojavljanje je pač težko ovrednotiti, ampak tiskani mediji so na lokalni ravni za nekega proizvajalca / prodajalca opreme lahko zelo dobra reklama. Še posebej, če se v njih na fotografijah brandiran pojavlja znan "lokalni" športnik (z lokalnim ne mislim na kvaliteto, pač pa območje največjega delovanja), ki povrhu vsega ob svojih dosežkih poskrbi še za seznam sponzorjev v tekstu. Skozi mednarodne revije sponzorji ciljajo na široko razpršen doseg, ki pa v primeru, da nisi res velika mednarodna zvezda, niti ni tako zelo učinkovit, kot dobra objava v nekem slovenskem mediju, ki tvojo z logotipi okrancljano podobo prodaja na področju kjer te vsi plezalci poznajo ter se marsikateri po tebi in tvoji opremi tudi zgleduje. Navsezadnje svoje izdelke večina prodaja tudi v sloveniji ali pa vsaj Slovencem. Za še tako veliko podjetje pa je vsak kupec dragocen.

Sam na našem področju skrbim za stike z javnostjo velikega mednarodnega podjetja, ki veliko energije in sredstev posveča ravno podpori outdoor športov in športnikov, ter se zelo dobro zaveda pomena lokalnih medijev. Izdelane imamo celo ločene strateške usmeritve za golobalni in lokalni nastop, zato težko verjamem da se veliki proizvajalci plezalne in alpinistične opreme pomena lokalnih medijev ne bi zavedali. Morda takšna stališča le igrajo, da tako prihranijo kakšen evro. Škoda...

lp, Tomaž


Andrej Brvar,

Erik Švab piše, kako ne tako daljnega leta 1998 ni bil dovolj slovenski, da bi že izglasovan naslov slovenskega alpinista tudi dobil.

V izogib potvarjanja dejstev navajam zgolj izjavo, ki sem jo dal takrat Valu 202 ob aferi razglasitev alpinističnih dosežkov 1998:

"Zaplet, ki neupravičeno odmeva v javnosti, je nastal potem ko je Podkomisija na prvem nesklepčnem sestanku oblikovala predlog. Ker je bila seja nesklepčna ni mogla sprejeti nobene odločitve; nekaj prisotnih članov je zgolj oblikovalo predlog za potrditev. Ko je ta predlog pricurljal med alpiniste je sprožil val reakcij in odmevov. Iz meni neznanih razlogov se je začelo potiskati v ospredje formalne razloge, ki da ovirajo uveljavitev tega predloga. To preprosto ni res in je daleč od resnice. Žal mi je škode, ki je bila nedvomno storjena vpletenim. Diskusija, ki je normalna pri vseh žirijah, je ušla v javnost.

Slovenski alpinisti in njih vzponi so bili v tem desetletju že večkrat omenjani med najboljšimi dosežki na svetu. Merila za najboljše dosežke, ki jih uporablja svetovna alpinistična javnost, moramo uporabljati tudi doma, če želimo ohranjati stik z elito in verodostojnost svetovne sile. Zato je potrebno povedati, da se svetovni alpinizem ne dokazuje in potrjuje na Madagaskarju. Poligoni ki so pod drobnogledom so v Himalaji, Alpah, Južni Ameriki."

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46065

Novosti