Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Kmečki strah

 15.11.1913

dLib.si


Časopisi so precej časa povsem »verodostojno« poročali o divji živali, ki je plenila po avstijskem ... Glej predhodne časopise. (op.o.)

sobota, 15. november 1913, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1146

Je bila divja žival, ki je pred stotimi leti divjala na zgornještajerskih planinah, lev, tiger, ali ... ? Časopisi so bili polni novic o divjih pohodih, sestal se je tudi deželni zbor. Razlaga: dr. L. Lenard - Dogodek iz zgornještajerskih planin. Slovenec (1913)

»Kmečki strah«
Dogodek iz zgornještajerskih planin

Slovenec (1913): Priobčil dr. L. Lenard.

Krčmar Švedrar iz Oberschoisbüchla je z žalostjo opazil, da bo letos zanj slaba letina. Radi deževnega poletja je prišlo v hribe malo tujcev, domači fantje so se izselili v Ameriko, kar je bilo starih kmetov, pijancev po poklicu, so se polagoma že izpili in izumirajo. Z eno besedo: piva se je iztočilo malo in se ga bo odslej, ko se bliža jesen, še manj. Vina je v sodu še precej in se mora iztočiti, preden pride mošt, da ne zaostane in se ne pokvari, kajti krčmar Švedrar ve, da ima njegovo vino v sebi take snovi, ki ne vzdrže čez eno leto.

Ako ne pridejo lovci, bo slabo za krčmarja Švedrarja iz Oberschoisbüchla. Poslal je torej v listič »Treue Stimmen« kratko poročilo, da se je na Schoisbüchlu prikazala čudna zver: rep ima kot brezovo metlo, glavo kot svinjski kotel, telo kot celovški lintver, požira konje za obed in prešiče za večerjo, za zajtrk pa ovce z mladiči.
Listič je prinesel poročilo takoj v prvi prihodnji številki, a obenem mu je pisal urednik zelo vljudno pismo, ter ga prosil, naj pošlje še kaj takega. Na Balkanu ni vojske, v državnem zboru ni obstrukcije, nobenega pretepa med Čehi in Nemci, nobenega pretepa na žegnanjih, radi denarne krize nobene vse-nemške slavnosti, na Mehiko in Kanado, ruske pravde in laške volitve se pa njegovi bralci ne razumejo. Torej ni druge tvarine, kakor da so zaprli kakšno natakarico radi tatvine ali da so žandarji ujeli kakšnega potepinskega berača. Zato prosi krčmarja Švedrarja, naj še pride na pomoč v sedanjih težkih časih.

Prvi uspeh dotične notice se je pokazal kmalu. Gospod okrajni glavar je poslal dva žandarja v Oberschoisbüchl poizvedovat, kako je z dotično zverino. Tudi na okrajnem glavarstvu je bila namreč suša. Okraj je čisto nemški, torej ni mogel gospod okrajni glavar hoditi po farovžih pregledovat, v katerem jeziku se pišejo cerkvene knjige. Francoskih vojsk ni bilo tu pred sto leti, da bi se postavil spomenik, samo premiranje bikov in merjascev je pa slednjič tudi za kanclijske gospode predolgočasna stvar.
Krčmar Švedrar je sprejel žandarja prijazno, ter povedal, da je »kmečki strah« ravnokar raztrgal pri njem tele,
Ter ga dal iz kože. V dokaz prinese lahko porcijo okusno telečje pečenke. Tudi je pustil za hlevom, tik poleg hišice, v kateri počiva hišni čuvaj Votan, takozvano »potico«, katero vzameta lahko žandarja s sabo, da jo neseta okrajnemu glavarju.
Žandar si je z resnim, uradnim obrazom vse popisal, potem zavil »potico« v papir in dal v torbo. Nato sta se pa oba žandarja usedla, jedla telečjo pečenko in pila pivo, slednjič se pa prijazno poslovila od krčmarja Švedrarja, ki ju je pred odhodom še ponižno prosil, naj doli v trgu povesta ljudem o zverini na Oberschoisbüchlu in o dobri postrežbi v Švedrarjevi gostilni.
Kmalu potem so prinesle »True doutsche Stimmen« drugo notico, da je »kmečki strah« raztrgal prašiča. Zver je skočila od zunaj na streho svinjaka, jo raztrgala, skočila na debelo svinjo, jo prijela, vlekla skozi streho, skočila doli in potem s svinjo v goliču preskočila štiri metre visoki plot. V dokaz služi luknja v strehi in okusne krvave klobase, narejene iz dotične svinje.
Ker je bila suša tudi pri vseli drugih uredništvih, je šla notica iz lista v list.

Okrajno glavarstvo je poslalo »potico« skrivnostne zverine nekemu učenjaku, da jo kemično preišče, obširno poročilo pa na ministrstvo na Dunaju, ter čakalo nadaljnjih odredb od višje oblasti.
Tudi pri ministrstvu je bila velika suša. Gospodje so bili mnenja, da ne kaže, da bi se vlada vtikala v češko- nemški ali v poljsko-rusinski spor. Take reči naj poravnajo prizadeto stranko med sabo. Vremensko katastrofo v Galiciji ne morejo reševati, ker ni denarja, za povzdigo Dalmacije ne morejo storiti ničesar, ker se ne ve, kaj bi rekli k temu Nemci. Večno samo sprejemati razne deputacije, jim delati lepe obraze in prazne obljube, je pa slednjič tudi predolgočasno. Nekaj morajo pa vendarle delati. Zakaj so pa uradniki in kanclije.
K sreči je torej prišla zadeva štajarskega »kmečkega strahu«. Pregledali so obširne akte in dali na okrajno glavarstvo natančne odredbe.

Medtem se je učenjak, ki bi imel preštudirati dotično zverinsko »potico«, lotil dela. Položil jo je na polico, ter šel k obedu, a po obedu jo je hotel dati v retorto. K nesreči je pa imel služkinjo Kranjico, ki ni mogla razumeti, da služi dotična stvar v znanstvene namene, ter jo je pomedla in vrgla proč. Ko je gospod hotel »potico« znanstveno preiskati in je ni več našel, ga je spreletel grozen strah. Da pa vendar reši ugled nemške narodnosti, je dal sosedovemu sultanu žreti surovega mesa, potem pa preiskal njegov odpadek in res je natančna kemična analiza dognala, da je to odpadek neke živali, ki žre surovo meso in je tako velika, kot največji pes.

Kmalu potem je prišla od okrajnega glavarstva komisija na Oberschoisbüchl, ki je dognala, da jo pri Švedrarju dobro pivo in okusne klobase. Oče Švedrar so rekli, da jim je »Kmečki strah« pokončal po nekaj ovc, dvoje telet in eno svinjo.
Odslej sta bila dva žandarja stalna gosta pri Švedrarju in oče Švedrar so jima določili posebno mizico z belim prtom.
Začeli so se oglašati lovci od vseh strani. Eni so pisali obširna pisma na okrajno glavarstvo, v katerih so dajali resne nasvete, kako ugnati »kmečkega strahu«. Drugi so prihajali osebno, da si naberejo lovorik v Švedrarjevi gostilni na Oberschoisbüchlu. Eden je trdil, da jo poprej v Beludžistanu lovil tigre, drugi v Ameriki s Indijanci hodil za bivoli, tretji je v Afriki streljal leve. Vsak je bil pa največji lovski veščak na »kmečkega strahu«. Mnogi so obsedeli v trgu po gostilnah in kavarnah, in igrali tarok in biljard, pošiljali notice v časopisje in skušali vriniti svojo fotografijo v kakšen ilustrovan časopis. Pa tudi Švedrar je dobil gostov toliko, da je moral najeti še eno natakarico, katero so gostje takoj krstili za »kmečki strah«.

V Unterstinkebrunu se je nahajala Puklarjeva gostilna in gospod Puklar je bil že od nekdaj velik nasprotnik gospoda Švedrarja. Novica o »kmečkem strahu« je zašla tudi v Unterstinkenbrun in gospod Puklar je takoj spoznal, da ne sme zaostati za Švedrarjem, ter je dal v časnike novico: »Pravi pristni »kmečki strah« se nahaja tudi v bližini Interstinkenbruna. Otroci so našli sledove njegovih stopinj v pesku, katere je dal gospod Puklar takoj fotografirati, ter je poslal sliko na okrajno glavarstvo. V Puklarjevi gostilni je vedno sveže pivo, ter vsak čas gorke in mrzle jedi. Strežejo domače »diandl« v kratkih krilih.
Obenem je poslal na okrajno glavarstvo fotografijo zverinskih stopinj in gospodje uradniki so takoj spoznali, da so to stopinje od leva, kajti ujemajo se popolnoma s stopinjami leva, ki so naslikane na šolskih stenskih tablah, priporočenih od Štajerskega deželnega dolskega sveta.

Tako sta imela torej oba krčmarja vsak svoj »kmečki strah« pri enem je bil pasje, pri drugem pa mačic vrste. Mnogo gostov je spoznalo, da je bolje loviti »kmečki strah« pri Puklarju, kot pri Švedrarju, prvič, ker je bližje pri cesti, torej v vsakem slučaju bolj varno in drugič, ker jo boljše pivo.
Poslanec Krofar je sklical shod svojih volivcev in je bil v prijetnem položaju. da mu ni bilo treba misliti, kaj bo govoril. Grmel je čez »kmečki strah« in čez vlado, ki ne pomaga revnim kmetom na Štajerskih planinah. Pri okrajnem glavarstvu so pa medtem nastavili enega komisarja in mu dali v pomoč dva uradnika, da vodijo zadevo »kmečkega strahu«.

Slednjič bi bilo še vse dobro, samo ako bi ne bilo toliko nevoščljivosti med ljudmi. Zgodilo se je namreč, da se je skoraj na vsakim bregom našel krčmar, ki je hotel tudi imeti nekoliko »kmečkega strahu«. Stoinštirideset žandnrjev so poslali gori, pa še ni zadostovalo, da bi zasedli vse gostilne. K sreči so pa cepali lovci od vseh strani, tako da jih je vsak krčmar imel nekaj, naša skrbna vlada je pa dala na ogrožene zgornje Štajersko planine postaviti telefon, ter je zvezala vse gostilne med seboj, da so se lahko lovci iz ene oštarije telefonično pogovarjali z drugo, ter pravočasno zvedeli, kdaj so kje nastavili sveže pivo ali pa delali klobase.

Štajerska deželna vlada je bila v silni zadregi. Zasedanje deželnega zbora je trkalo na vrata, toliko vprašanj gospodarskega, narodnostnega, prosvetnega značaja čaka nemudoma rešitve, a ta »kmečki strah« in samo »kmečki strah«, poročila od okrajnega glavarstva, naročila od ministrstva, od vseh strani pisma in nasveti raznih »lovcev«, ki sami nimajo poguma, da bi se spustili nad čudno zver. Gospodom žandarjem bo treba dati posebne službene doklade in to je popolnoma opravičeno. Služba po gornještajerskih zbirališčih »kmečkega strahu« je združena z raznimi izdatki.

Veliki štajerski list je prinesel novico, da bo poslanec Krofar v deželnem zboru stavil nek predlog v zadevi »kmečkega strahu« in dodal: Slovenski klerikalci menda vendar ne bodo brezvestni dovolj, da bi obstruirali tudi ta za kmečki stan tako koristni predlog!« Dr. Korošec, ki jo toliko let kljuboval in se tako hrabro ustavljal nemškemu narodnemu svetu, nemški večini in nemški vladi, se je res moral ukloniti silam razmer in dovoliti, da zboruje Štajerski deželni zbor. Ne prigovarjanje ces. namestnika in nobene narodne in gospodarske koncesije, ampak neodoljiva moč »kmečkega strahu« je prisilila dr. Korošca in njegovo gardo, da se je uklonil. Poslanec Krofar je sestavil predlog, ki je bil sprejet soglasno: Z ozirom na to, da je »kmečki strah« znaten, da, v sedanjih težkih časih skoraj edini vir dohodkov gornještajerskega prebivalstva, se poziva slavna vlada, naj stori vse, kar je v njeni moči, da ne izgine in ne opeša, ampak se kolikor mogoče razširi. Pri deželnem uradu naj se ustanovi poseben urad za rejo in pospeševanje »kmečkega strahu«. Predlog je bil sprejet z dostavkom dr. Korošca, naj se »kmečki strah« zaplodi tudi po savinjskih planinah.

Nedavno je pa prinesel nek ugleden Štajerski nemški list novico, da se je v Gradcu ustanovila delniška družba za racijonelno izrabljanje »kmečkega strahu«, ki se je takoj obrnila na deželo in na državo za podporo.

To je povest o štajerskem »kmečkem strahu«. Kako se bo stvar razvijala dalje, bom poročal ob prihodnji priliki.

Slovenec, 15. november 1913

 

eXTReMe Tracker