Delo, Šport: ... Alpinistični večeri
Ker alpinisti večinoma niso prijatelji sestankov, so po odsekih že dalj časa v navadi klubski večeri, na katerih se v nevezani besedi pogovorijo o tekočih problemih, sklenejo dogovore za prihodnje ture in si navadno ogledajo tudi še najnovejše diapozitive. Tem se je v zadnjem času priključila še snov alpinistične šole, katere obseg pa je žal še premalo definiran in tudi neenotno obdelovan. Dan teh srečanj, tu jih nekateri imenujejo tudi alpinistični večeri, je skoraj povsod četrtek, prostor pa društvena pisarna.
V Ljubljani sta dva alpinistična odseka, ki imata redno vpeljane take večere - AO Lj. Matica (Miklošičeva 17) in Akademski alpinistični odsek (Trg revolucije l/I nadstropje soba 56), in sicer vsak četrtek od 19. ure dalje. Na teh večerih lahko zveste vse, kar vas zanima, ali pa si lahko sposodite tudi potrebno opremo.
Mojstranski reševalci
Dolina Vrat, kot izhodišče številnih planinskih in alpinističnih tur, je že od nekdaj žal tudi pogosto zbirališče reševalcev, ki prihitijo na obvestilo o nesreči. Postaja GRS v Mojstrani, ki je zadolžena za to področje, obstaja v tej obliki že od leta 1946. Reševali so sicer tudi že pred vojno, toda tedaj so vsakokrat znova formirali rešilno ekspedicijo iz razpoložljivih alpinistov, vodnikov in nosačev. Postaja združuje 8 članov in 7 pripravnikov.
V letošnjem letu so šli reševalci 8 krat v akcijo. S Kredarice so v dolino prenesli tri poškodovane planinke in planince, ki so zdrsnili na snežiščih. Dve akciji sta bili v Severni triglavski steni in sicer v Skalaški smeri in Direktni smeri na Črni graben. Dalje je na poti čez Prag padel planinec in zopet so ga morali močno poškodovanega odnesti v dolino. Dve akciji pa sta bili poizvedovalni in to obe s srečnim koncem. Pogrešane so izsledili v steni in pod steno. Toda to ni bilo edino delo mojstranških reševalcev. Bili so v pripravljenosti ob smučarskih tekmah v Vratih in Mojstrani, vsak za sebe pa je na svojih gorskih poteh skrbel tudi za preventivo. Z opremo so sedaj nekoliko bolje založeni. Od komisije za GRS pri PZS so letos dobili nekaj nove, s katero so lahko zamenjali že iztrošeno, toda vse žal še vedno ni. Pogrešajo predvsem drobno tehnično opremo in zaščitno, tako letno in zimsko.
Dobro se je izkazala oblika združevanja v občinskem merilu. Tak odbor za Gornjesavsko dolino združuje kar štiri samostojne postaje in skrbi za enotno nastopanje.
Ocenjevanje plezalnih vzponov
Španski alpinizem, ki ga v Evropi prištevajo med vodilne sile, se vedno znova uveljavlja tudi na drugih poljih. Že nekaj časa je znan njihov predlog za grafično upodobitev plezalnih smeri. Toda šli so še dalje. Za zasedanje mednarodne planinske unije UIAA, so pripravili izčrpen elaborat v francoščini, ki obravnava vse poglede ocenjevanja in natančno obrazložene težavnostne stopnje.
Čeprav elaborat ni bil takoj sprejet in ga mora pregledati še posebna skupina najvidnejših plezalcev Francije, Nemčije in Italije, nam je vsem njegova vsebina izredno dobrodošla, še bolj pa pobuda. Ko bo dokončno obdelan, bo to odličen pripomoček in obenem učilo ter sredstvo za poenotenje ocen.
CAI
CAI je italijanska planinska organizacija, ki združuje 270 sekcij in 220 podsekcij v Italiji. V oskrbi ima 470 planinskih postojank v Alpah in Apeninih. Vključuje tudi državni konzorcij s 641 aktivnimi gorskimi vodniki in nosači. Razen tega ima samo v centralni biblioteki 15 tisoč zvezkov, ter 300 različnih filmov.
To je vsekakor močna organizacija, ki mnogo pomeni v vsakem pogledu, zato uživa tudi močno podporo. S svojimi akcijami (odprave ipd.) in delom na področju turizma, pa je Italiji zagotovila eno vodečih mest v planinstvu in alpinizmu.
Spominske plošče
Že dolgo je pri nas v navadi, da na mestu ali vsaj v bližini, kjer se je kdo ponesrečil, postavijo spominsko ploščo. Teh je iz leta v leto več, nad njimi pa nima nihče pregleda.
Pavle Kemperle, vodja reševalne postaje Kamnik, se je zato odločil da za področje Kamniških Alp pripravi album, kjer bodo zbrani posnetki okoli 50 plošč v formatu 18 x 24 in sicer vse od leta 1896 dalje. To bo vsekakor važen dokument, ki mu bodo upajmo sledili podobni tudi za druga področja.
Letalska reševalna služba
Uvedba letal in helikopterjev v delo gorske reševalne službe pomeni veliko in važno prelomnico. Toda, žal te pridobitve povsod še ne morejo izkoriščati. Pri nas že dolga leta zaman pritiskamo na vsa mogoča mesta, da bi končno le dobili primeren helikopter, toda problem še vedno ni rešen. Helikopter, ki je dosegljiv, za reševanja v gorah zaradi premalo akcijske višine ni uporaben.
Kako pa je v tujini? Vemo, da je že leta 1921 Durafour z letalom pristal na okoli 4000 m visokem Dome du Gouter, sedem let kasneje se je Lusser spustil na 3475 visoki Jungfraujoch itd. Največ pa je v tem pogledu napravil pred kratkim preminuli Hermann Geiger ki je z letalom pristal celo na nagibu 35/40°, ki je bilo široko vsega skupaj le 35 m. Njegovo delo sedaj nadaljuje drugi. Samo švicarska letalska reševalna služba je v 6 letih izvedla 6451 takih poletov in pri tem iz stiske rešila 1579 ponesrečencev in bolnikov. Piloti, skupno jih imajo 67, pa so praktično stalno na terenu in opravljajo več kot odlično preventivno službo.
Pri nas se je ob nesreči Petra Ščetinina na Korošici pokazalo, da nimamo na razpolago aparata, ki bi mogel pristati in zopet vzleteti s prostora več kot 300 m dolžine, v višini okoli 1600 m.